tale me je našla. tudi nje ne spustim kar tako. bravo Jenny!
OPOZORILO
Ko bom stara, bom nosila vijoličasto
in rdeč klobuk, narobne barve in oblike.
Pokojnino bom zapravila za žganje in poletne rokavice
in satenaste sandale.
Rekla bom, da nimamo za maslo.
Sedla bom na pločnik, ko bom upehana.
V trgovinah bom jedla, kar dajo zastonj,
in sprožala bom alarme.
S palico bom ropotala po ograjah.
To vse na račun resnosti v mladosti.
V copatih bom šla ven, ko bo deževalo,
in rože bom trgala po sosednjih vrtovih.
Naučila se bom pljuvati.
Lahko bom nosila razcapane srajce in se zredila,
pojedla tri kile klobas naenkrat
ali pa cel teden živela od namazanega kruha.
Zbirala bom svinčnike in barvice in podložke za kozarce.
Razporedila jih bom po škatlah.
Za zdaj pa je obleka zato, da nas ščiti pred mokroto.
Plačati moramo stanarino in ne smemo preklinjati v javnosti.
Moramo biti vzor svojim otrokom.
Prijatelje moramo vabiti v goste in brati časopise.
Kaj pa če bi začela že zdaj malo vaditi.
Da tisti, ki me poznajo, ne bojo preveč iz sebe,
ko bom nenadoma stara, oblečena v vijoličasto.
(Jenny Joseph, 1932)
Naročite se na:
Objavi komentarje (Atom)
2 komentarja:
ta je bila pa tudi meni vedn všeč. A misliš, da so jo babice z vijolično trajno tudi brale?
krasna je. one so jo živele pomoje.
Objavite komentar