ponedeljek, 09. april 2012

Nedrugačnost


Sem se malo bolj začela zanimat o svoji družini par generacij nazaj. Ko sem se pomirila po krutem spoznanju, da sem več kot 30 let živela v zmerni do pretežni megli, sem začela kopati dlje.  Zdelo se mi je, da sem odkrila zelo zanimive stvari. Potem sem pomislila še enkrat. 


Če na kratko povzamem, nismo nič kaj dosti drugačni od drugih slovenskih sorodstvenih verig: v družini imam najmanj 4 pijance po vsaki strani, imeli smo vsaj 5 splavov, za katere nihče uradno ni vedel, dota ni bila nikomur pravično razdeljena že vsaj 3 generacije nazaj, imam sorodnike v Ameriki, tretjina bratov in sester je skreganih med seboj, sem potencialna bolnica z rakom ...


Pa vseeno ... neverjetno, kako ljudje oživijo, ko govorijo zgodbe svojega življenja. In kako drugačni so takrat. Kar nekam žametni in mehki postanejo, pogled je topel, besede premišljene a vseeno ne potvorjene. Na trenutke se mi je zdelo, da jih gledam skozi črno-kamero, zvok je postal malce hreščav ... kot na starih ploščah. 


Ko sem starša vprašala, kje in kako in čemu sta se spoznala, sta povedala vsak svojo zgodbo. Ista dejstva, drugačna zgodba. Fascinantno ... 


Še bom spraševala, čeprav se mi zdi, da je včasih meni težje postaviti vprašanje kot pa potem sogovorniku odgovoriti.  Se bojim lastne ranljivosti? Kajpavem. Morda je to moja pot nazaj do njih. Do sebe skozi zgodbe drugih. 

Ni komentarjev: