Torej, ko rentgen ne pokaže nič, ko tablete več ne primejo, učinki gnetenja popustijo in bolečina ne gre na olimpijado, se zdi človeku, kot sem, pametno, da gre do še kakega drugega mehanika. Tokrat do bioterapevta. Priporočil mi ga je znanec. V resnici sem imela povsem drugačno idejo, kako bo to zgledalo. Predstavljala sem si, da se bo pogovarjal z mano, da bova našla krče v glavi in jih skupaj odvozlala. Domov bom odšla prečiščena in čakre se bodo vse vrtele, kamor se morajo. Pa sem vse zabrkljala.
Naročena sem bila ob šestih. Vstopila sem v kvadraten prostor z močno klimo, eno mizo s kratkohlačim, lepo porjavelim receptorjem in zelenimi in črnimi stoli ob rob bele stene. Na njih so sedeli ljudje. Pet žensk in en moški. Moški je bil na sredi sobe, sedel je na enem stolu, na drugem je imel noge. Poleg njega je z rokami po zraku mlatil bioterapevt, ki je imel v ušesu bluetooth. No, vsaj tako je zgledalo.
Na stenah so visele diplome. Na vseh je bila zelena roka in zdravilčevo ime ter nek naziv, ki ga ne razumem popolnoma. Ni važno, najbrž neka nova huda metoda. Obstajajo tudi knjige, pravi receptor, guru je iz Avstralije. Jih lahko naročim.
Receptor me je poslal na zeleni stol. Ko sem sedla, mi je bioterapevt rekel, naj noge odkrižam, roke pa naj bodo tako, da bi "na njih lahko pristal helikopter". Ker sicer energija ne teče, tako, kot bi morala.
Imela sem predsodke, priznam. Nič, sem si rekla, odpri se, ne bodi taka tercialka. Pacient na sredi sobe je imel zateklo nogo. Zatrdil je, da mu terapija pomaga. Da ob vsakem zdravilčevem gibu čuti izmenično mrzloto in toploto in olajšanje. Ni ga več zategovalo v kožo, copati so mu silili dol, kot bi shujšal v gleženj. Je rekel. Zdravilec mu je na to pristavil, da je simpatična oseba.
Po končani terapiji - ta se konča s frcem prsta v hrbet in tapkom na lasišče - ga je zdravilec poslal na črni stol. Črni stol je za prizemljitev. Če voziš, si sam sebi nevaren še 15 minut po terapiji, mi je potem zašepetala soseda na stolu.
Za njim je prišla na vrsto gospa, ki je prišla na terapijo s svojo hčerjo. Imela je povite noge in po izrazu na obrazu sodeč so jo zelo bolele.
"Jih odvijem, da vidite, kaj imam?"
"Ne," je odvrnil zdravilec, "jaz vse vidim. Jaz vsak dan izvajam terapijo za moje paciente v Oaklandu - vse online, in to - kaj mi torej more en povoj, ena gaza? Nič."
Krasno, sem hotela pomisliti in v bučo so mi silile zlobne in skoraj sarkastične pripombe. Pa niso prevladale, bila sem še vedno odprta. Noge odkrižane. Roke kot pristajališče.
Gibi identični kot pri prejšnjemu pacientu, besede enake ... Pacientka je čutila toploto, zatem olajšanje, pa mrzloto in tudi za njo olajšanje. Na koncu je celo rekla, da bi rada zaplesala. Potem jo je poslal na sprehod do konca kvadratne sobe in nazaj. Noge so jo vseeno bolele. "Super," je rekel in jo frcnil, odtapkal in seansa je bila končana. Gospa se je malo zmedena odpravila na črni stol in se veselila jutrišnjega dne, ko spet pride.
Končno jaz. Odprta, kot sem le zmogla. Zlobe ni bilo zaznati nikjer. Sem jo poslala na mrzlo, tja nekam blizu klimatske naprave.
Mahal je, krožil z rokami okoli riti brez dotika seveda. Pričakovala sem toploto, mrzloto, nato pa olajšanje. Na ples nisem upala.
"Kaj čutiš?"
"Nič."
"Super, tako je super."
Krožil je z rokami okoli križa, nato pa z rokami gibal, kot bi nekaj sejal okoli mene.
"Kaj pa čutiš sedaj?"
"Hm, nič. Še zmeraj boli."
"Super, a vidiš, kako že deluje?"
Potem je krožil okoli mojih stopal, okoli trebuha in čela. Nič nisem čutila, nič. Bolečina je bila tam, kjer je bila ob prihodu.
On je bil očitno zadovoljen. Poslal me je na črn stol za 15 minut, da na cesti zaradi silnih učinkov koga ne ubijem.
Sedela sem tam vljudnostnih 5 minut, plačala in odšla. Ko sem prišla domov, sem se stuširala. Dolgo sem tičala tam, voda je bila vroča. Čutila sem olajšanje.
Tercialka forever, jebat ga.
