torek, 17. julij 2012

Testo



Danes me je prvič v štirih mesecih nekdo tako zgnetel, da me je bolečina za 4 ure zapustila.
Ne rabim je nazaj, prasice. Naj ostane, kjer je, naj gre na olimpijado in počne, kar se ji zahoče. Naj se tetovira in pusti dlake ali pa naj se pobrije in žre pomfri brez soli. Samo da ne pride nazaj. Gnetilec mi je med drugim, kot že trije prej, povedal, da se moram sprostit. Da sem zakrčena. Vprašal me je, ali se sploh kdaj smejim. Vprašal me je, na koga sem tako jezna. In česa se tako bojim. V glavi so se začele pojavljati slike, vonji, cmoki v grlu, boleči dialogi in solze v očeh. Pa tisto, ko nekaj manjka v očeh drugega. Neskončen seznam, stari.
Kako naj sprostim zakrčen živec, če ne vem, da je zakrčen in stisnjen in je okoli njega ena sama kepa? Le kje sem odvrgla nasmeh?
Ko bi se vsaj lahko ulegla v polento in zaspala do zime.

2 komentarja:

Nataša pravi ...

:-(

mčkn je hudo gledat, kako sam sebe žre nekdo, ki je tako lep, kokrkol ga obrneš ... jo obrneš.

po drugi strani pa polni samozavesti raznorazni puhloglavci, ki za empatijo v življenju še slišali niso.

You deserve more in kurc te gleda, da tega nikakor ne vidiš :-)

striti pravi ...

saj bom prišla do tega, the hard way. en mi je rekel, da so čisto vse stvari v življenju tam zato, ker tam morajo biti. da se iz njih nekaj naučimo ... eni bomo pač umrli od vse te modrosti :-)