"Pa saj smo šłi mi tud sam na sprehod, gospa!"

Ne vem. Najbrž sem že prevečkrat razložila, da sta moja kičma in koleno vredna pol gnilega jabolka. In da so zato moje športne aktivnosti sprehod po ravnem. Pika. Ker grem zgodaj v službo, grem še bolj zgodaj na sprehod. Poskušam vsak dan.

Zdaj je ob pol petih še trda tema. Takrat se jaz priplazim ven, bleda kot Morticia Adams, naspidirana kot Garfield. Z jekleno voljo in žulečo ćelko na čelu. Kje pa. Ne režem megle, ne skačem po lužah. Sem daleč od Pike Nogavičke. Ali Kekca.

Trasa poteka malo po asfaltu in kar precej po gozdu.

Včeraj sem komaj prišla nazaj domov, ker mi je čelka umirala. Zato sem jo zvečer nahranila z novmi elektroliti in sva šle. S ključem od vrat, pritrjenim na vezalke od superg.

Malo po vstopu v gozd, čez kakih 300-400 metrov, sem prižgala svoj novi reflektor. No, tudi če ga ne bi. Po 20 metrih sem potem sredi makadamske ceste, v jarku, ki jo je zajedlo zadnje deževje, zagledala postavo. Moško postavo. Ležal je. Srce se mi je zaskočilo. Kot bi preskočilo jetra. Hkrati seveda tudi nabreknilo, utrIPAloutrIPalO čisto nepravilno. Začutila sem brbotanje krvi po vseh kapilarah. 

Bil je živ, eno nogo je imel pokrčeno. Roke so počivale na trebuhu. V tistem trenutku sem se zavedela, da se je on tudi nekoga zavedel. Zaznala sva se. Mater. 

Pa sem kar šla mimo njega, ker če bi obrnila, bi ziher pošponal za menoj, sem si rekla. In še, da mi bo šlo morda gladko in neopaženo mimo, da je bil pijan ali zadrogiran do konca. Pa ne, zlomka. 

Začel je teči za menoj. Potem sem se bila pač prisiljena obrniti. V sanjah se včasih v takih trenutkih zbudim. Jok, brate, tokrat ne. V rokah je nekaj močno pritiskal na dimlje. Nisem videla. Imel je brado in svetleče oči. In kapuco.

Moje telo se je spremenilo v eno samo misel. Ta je bila: »NeeeŠVBSUGFBFBIBSKwwwsfwtf?!«

Rekla pa sem: »Samo na sprehod grem, čisto zares!« On pa nazaj: »Pa saj smo šłi mi tud sam na sprehod, gospa. Pa kaj ste se tko ustrašła?!«

Sem šla naprej, njegovi koraki so utihnili, srček je bil pa na osemsto obratov. Ko so se vrnile še besede v možgan, so rekle: »MI?! MIIII?! Kateri MI?!?«

Šla sem naprej v gozd, da ne bi mislil, da grem na policijo. Ranjeni razum pač J

Hitrost je bila primerna nedelujočim okončinam. Bolt The Legenda ne bi bil moj bestič verjetno. Čutila nisem ne bolečine ne ničesar. Iskala sem izhod iz gozda in čakala, kdaj se mi bo kateri od teh MI nalimal na hrbet. Seveda sem ga našla, izhod, ki to ni bil. Malo sem zalomastila preko mokrih in precej zoprnih vej – po kakih 10 minutah sem bila zopet na cesti. Ljudje so že šibali v službe. Jaz pa iz najhujšega treninga ever. 

Potem pa tresoč po drugi poti domov.

Vse skupaj je trajalo kakih 40 minut. Domov sem prišla ... domov sem prišla. In to je važno. Jutri pa ne vem, če bi spet poskusila s temi svojimi jutrovanji ...

V gorah je lepše.