Ker se to ne zgodi vsak dan, se mi je zdelo nujno, da zadevo fliknem sem. Za vnuke.
Predsedniće ima seveda svoj profil na tviterju. Kar priden je. Najbrž mu tvita nekdo iz njegove kancelarije. Danes je bil na Bledu, se vozil s pletno, pekel potico in take.
Takole:
Predsednik Borut Pahor s pletno na obisk na Blejski otok, kjer poteka Dan potice, tradicionalne slovenske jedi. pic.twitter.com/j0whomeXCd
— Borut Pahor (@BorutPahor) December 7, 2013
In ... dobi preko tviterja tole prošnjo:
@BorutPahor pozdravcki na Bled tudi za dr. Bogataja ;) boste prenesli do njega? ;)
— ninagaspari (@ninagaspari) December 7, 2013
In seveda odgovori:
@ninagaspari bomo, če bo le mogoče. :)
— Borut Pahor (@BorutPahor) December 7, 2013
Hvaležnost:
@BorutPahor odlicno. Lep dan ;)
— ninagaspari (@ninagaspari) December 7, 2013
In pol čez tri minute:
Predsednik Pahor pod budnim očesom dr. Janeza Bogataja, avtorja monografije Potice iz Slovenije, pripravlja potico. pic.twitter.com/6z8A29XV8y
— Borut Pahor (@BorutPahor) December 7, 2013
Zdej mi nej pa eden pove, v čem je bila težava, da se Bogataju ni dalo prenesti pozdrava. A?
Ker "Če bo le mogoče," se sliši kot "Če bo Bogataj tam," ali "Če se nam prej gospod predsednik ne poreže." Bogataj je pa tam. In to bi se dalo zrihtat. Tudi če je tviteraš v Hong Kongu.
Če si prebral/-a do sem, lahko potrpiš še kak odstavek. Priznam, to je bedasta zgodbica. Pa vseeno sem se spomnila na ene par naših izkušenj. Se mi zdi, da zelo dobro oriše, kako si javnoupravna smetana predstavlja to čuveno dvosmerno komunikacijo. Dialog s svojimi državljani in skupinami njih.
Ko sem še delala na nevladni organizaciji, smo redno, ampak res redno, prosili za sestanke s tem in onim jebenim ministrom. Ministrom za to in ono zaradi tega ali onega. Ker smo imeli nekaj povedat, ker smo imeli v roki rešitve za svinjarijo, ki nam gnije po gmajnah.
Najprej nismo dobili odgovora. Pač procedure (glej zgoraj, že samo prenos pozdrava zahteva nek hud protokol, očitno). Potem po 87 prošnjah in s pomočjo medijskega pritiska končno pridemo na sestanek. Z nami se strinjajo, pohvalijo rešitve, vse je res super in res oh-kako-krasno, da obstajamo. Da to moramo pri nas urediti, kakopak.
Potem pa nič. Nula. Z njihove strani ne bu ne mu ne Fuck off, bedni ste!. Ampak ker nismo dali miru in smo še kar črvičarili, so nam sporočili, da so zadevo predali naprej. Nam celo poslali scan dokumenta, ki je pričal o tem, da je eno ministrstvo zadevo predalo drugemu.
In to je bilo to. Zadeva rešena.
Če bo sreča, bo v roku treh let ustanovljena ena jebena delovna skupina, ki bo pomirila strasti upora pri nevladnikih in bo volk sit in koza cela.
A bo ta delovna skupina kaj delala? Hja ... "Bomo, če bo le mogoče!"
Naj jim/nam krava v glavo prdne. Naj jim/nam ohrovt zgnije. Tako nevladnikom kot drobnici z javne uprave.
Ni komentarjev:
Objavite komentar