torek, 03. februar 2015

fotri in kiviji


vir: moja.ba
časa imam zadnje čase kar precej. živ luksuz. zato sem naspana in najbrž zato veliko sanjam in si nekaj stvari celo zapomnim. niso vse sanje lepe in polne naslade.

zadnjič sem gonila kolo s slovenske obale nazaj nekam v nedrje naše kure. ne me prašat kam. ni bilo lahko. stalno me je zanašalo na avtocesto. kakor koli sem se obrnila, sem bila na avtocesti. in tam hrup, neposredna bližina mazave smrti pod kolono drvečih avtov. opazili bi me šele, ko bi 16. beemve zapeljal preko mojih oči in možganov. kljub čeladi, madafaka. v glavnem … stare ceste nisem in nisem našla, ljudje se mi niso oglašali na telefon, garmin (sem ga mela na balanci, ja!) mi je crknil, zemljevid na netu je kazal cerkev na ptuju, nek bivši sodelavec pa mi je vmes še strašno zameril in ni hotel povedati, zakaj sem taka prasica in kako lahko to popravim. jeba. je nisem razrešila. ostala sem tam. nekje pri razdrtem, pod avtocesto, poleg ogromnih betonskih stebrov, po katerih so polzele alge, pomešane s korozijo. ali rjo. ne vem. zeblo me je, noč je prihajala, sedela sem v blatu, gledala v kolo in zjebane gume, ki nalašč niso našle poti. v roki sem zagledala kivi.

vir: najzdravijahrana.com
potem sem se zbudila. edina stvar, ki se je uspešno presnovila iz sanj v domžalsko jutro, je bil kivi v kuhinji. in sem, kar tako za špas, odpotovala še malo. tokrat brez ceste. čas nima cest. [hvala bogu, se iz ozadja reži podzavest]. spomnila sem se svojega prvega srečanja z gospodom kivijem. pred 29 leti. ja, toliko je že. sem šla prav računat, ker mi prsti na tipkovnici niso verjeli, da sem že tako priletna gospa. v tistih časih je bil kivi še gospod, redko viden na naših tleh.

prinesel ga je fotr. iz avstrije. ponavadi se ni spuščal v avanture z eksotičnim sadjem, ampak kivi ... kivi ga je premamil. ni povedal, zakaj. jaz pa vem. ker je bil podoben krompirju. fotr je namreč strastno oboževal ta »ruski paradajz«. krompir v oblicah, kislo mleko in naš fotr. močna, večna, neobšlesana ljubezen. imel pa je fotr tudi navado, da je imel vedno prav. tudi če ni imel.

tako si je zamislil, da kivi ni surov za jest. ne more bit, saj je ves zelen. da ga je treba pač skuhat. tako kot krompir. konc debate. in smo ga. skuhali. tako, kot je rekel. prerezali na pol, dali v lonec in vreli v slani vodi 20 minut. da vidiš naše frise, ko smo to kreacijo poskusili.

ko bi takrat imela fotoaparat v roki, bi še danes vedela, kako zgleda fotr, ko nima prav in ve, da nima prav in ve, da vsi vemo, da nima prav.

ampak. če nekaj zgleda kot krompir, je take oblike kot krompir in je take barve kot krompir, potem je to krompir.

potem je bil pa že čas za zajtrk. ni bil kivi, ampak kava.

2 komentarja:

bisa pravi ...

Haha. Tudi moja babica ga je prišvercala iz Avstrije in smo ga pojedli kar z lupino. In babi je rekla da "tale kivi pa res ni nič posebnega." :D

striti pravi ...

sej, če smo iskreni, res ni :) edino, kar me pri njem privlači, je zelenost.