ponedeljek, 01. oktober 2007

zakonik

namesto maria gremo rajš mal nazaj...

ko smo bili še mlajši kot danes, ko smo bili takorekoč otročki, smo v naši mali vasi otročki imeli eno tako značilnost, da smo bili kronično lačni. v e d n o.
pred kosilom, po kosilu, med kosilom.
in temu primerno smo se obnašali na naših pohodih po vasi.

plenilci, ne, mrhovinarji s strašnim instinktom. nič nam ni ušlo. nobena viki krema, nobena posebna.
malo smo se obešali tam, kjer smo vedli, da je foter direktor kočne,
mal smo stopil do tistega, ki mu je mama glih kar šla u štacuno, spraznili še tisto malo, kar je bilo v špajzi in čakali na mamo, da pride in kaj da iz rok.

no, socialistični lakomniki, kakršni smo bli, smo napisali zakonik. red je pač moral bit.
imel je kar nekaj točk, dvanajst.
pribili smo ga na drevo, na jablano.

ena izmed točk je bila, da nihče ne sme prit med nas s sendvičem,
razen če jih nima seveda za vse.
če si to naredu, si bil ožigosan.
kazen je bila izgon iz družbe. do konca, do amena.
to se je zgodilo samo enkrat.
bratec in sestrica sta prilomastila s sendvičem v rokicah in pingo sokom v žepu. sendvič je imel suho salamo not, smo jo zavohal že od daleč. to je bvilo najhujše, kar si nam lahko storil. OGRSKA??!!?? fak off...

ma niti slutila nista, kako kruta horda lačnih lakomnikov smo.
dobro, da so bile edino orožje besede. imeli smo namreč načrt narediti loke in puščice za izvajanje kazni. žugali, kazali na zakonik na drevesu, složno prikimavali in grdo gledali in cmokali v smeri bratca in sestrice.
šla sta domov. škrlatno znamenje.

verjetno sta bila zelo žalostna, ker naslednji dan je njun foter, direktor kočne, prinesel med nas celo skrinjo sladoledov ljubljanskih mlekarn. lučke, korneti, bunkice, ni da ni...

baje se je pokvarla, pa je pomislil na nas.

od šuba pozabljen zakonik in trdna načela, bratec in sestrca sta bila z ovacijam spet sprejeta med nas...

kaj vse lahko naredi en kup stajanga mleka in cukra...

9 komentarjev:

esmić pravi ...

ko smo bli najmanjši smo hodili k sosedi po mleko.imel sem kanjgljico z dvojnim dnom, saj mi je nekoć stari ata reku, da so u partizanih tudi take imel...
navada je bila vrtet kangljo v eni izmed rok brez da se mleko razlije.to je bilo potrebno hitro napravit.
me je matral in še bolj matral će lahko za hip poćakam z roko v (nad)roćenju.
nekoć mi je uspelo..
tisti dan ...smo bli brez..
.au..itd..

Anonimni pravi ...

Hoj!

Moram ti povedat, da z veseljem berem tvoje prigode in tuhtanja. Vse si tako živo predstavljam, pa ne vem ali je to zato ker te poznam.

Pisanje ti leži, ni kej. Le tako naprej.

Pozdrav od Špele K. iz K.

p.s. Tud Pero in Alin ti mahata.

esmić pravi ...

ćuj ka te jaz vem.
ker si tak lepo napisala pa pozdrave nazaj (od esmića iz b.).....tud mahajo, mamo sijamske pr nas....

striti pravi ...

špelca me strašno veseli, da si kle. čestitam na deci!
esmić, maham nazaj. mi je žal, da imam več časa zate.

striti pravi ...

pardon esmič ;), da NIMAM več časa zate.

A:M pravi ...

kaj pa zame

A.M pravi ...

ej štrit pa čas zame tudi, je že čas za snidenje,ok

striti pravi ...

ja, vem a.m.... res je čas.

se slišmo. sam striti je neki čuden zadnje čase...

A.M pravi ...

vem strit znam ja tebe,