študija primera

odločio sem se, da eno serijo postov namenim nuteli.
lep uvod v to antologijo(:))) prepredstavljata že vsaj dve omembi tega božjega daru.
kar je bila seveda načrtna poteza.
kot je načrtna poteza tale vejica, ki mi ni ušla.

naslov projekta: NUTELA- ŠTUDIJA PRIMERKA
predmet opazovanja (če verjameš): nutela
investitor: miklavž 2006
partnerji: striti in njenih šestnajst (a moram po imenih?), občasno enaintridesetletnik
trajanje: 6. 12. 2006 - december (najbrž pa kar november) 2007
proračun (total cost): okoli petjurjevinpol SIT

opis postopeka:
Nutela je zorela od lanskega miklavža.
hotela sem barrique, pa niti nisem dobila prava na glasanje, ker je miklavž vinsko čisto nepismen. lešniki niso bili ledena trgatev. obrani so bili kar takrat, ko veveričji udi niso ohlajeni na -10 stopinj celzija.
sicer pa smo z nalepke sklepali in ugotovili, da je proporcionalno lešnikov manj kot masla. številke se gibajo okoli 13 %, kar je alarmantno. ne vemo še zakaj, ampak beseda je lepa.
kakav? ja, nekaj ga je.
vsak, ki je poslušal pouk geografije, ve, da tudi to ni bila ledena trgatev.
mi pa vseeno temu nismo verjeli in smo se pozanimali, kdaj so v tropih nazadnje imeli slano, led in sneg. Prof. dr. PhD. bećelor and master of sajens Huanfelipe Hose Džunbollejro je povedal, da vsaj že 10000 let ne. Na tropskem območju tudi noben mister Simon ni našel Oetzija, kar potrjuje našo domnevo.

maslo: naturlich. oljo veđetale. a lot of.
prisotno zato, da je nutela bolj mastna in da jo ločimo od salam. kajpada.
strokovnjaki smo si edini, da je dobro poskrbeti za to, da na policah v supermarketih ni na voljo samo enega izdelka, na primer posebne salame. zato preferiramo in ploskamo izvedbi nutele v obliki namaza in ne salame.

posneto mleko, da ostanemo zdravi in suhi. napeli smo vse moči, da bi detektirali, kdo ga je posnel. sledi napeljujejo na viba film warner sisters iz skaručne.

na tem mestu bomo za danes končali...
ugani, dragi bralec, zakaj.

ker moram v razboi (romunska beseda za vojno-zdaj pametujemo) s knjigo.
d knjigo mit 128 pejđes.

is now continued...

danes je nov dan.
in občutki povsem isti.

sredi pušk in bajonetov, sredi mrkih straž...

ta melodija se ne ujema s flourescentnimi stenami in veselimi nalepkami.

kaj bom zdaj?

vzela bom žlico.
ta veliko.
ugasnila luči.
in zrruummm v kuhinjo.
po nutelo, ki je štirinajst dni nazaj tehtala tri kilograme.

in bo svet bolj vesel... in mi ne bo mar za koruzo.

koruza v nevarnosti

Ne maram presenečenj.

V zadnjem obdobju sem doživela dva podobne vrste. Prvo se je dobro končalo, drugo...
ne vem, slabo kaže.

kaj naredi človek, če dobi malo pred izpitom, za katerega še sploh ni pripravljen, še eno knjigo, ki ima 128 strani - font 12 - brez presledka - kup opomb v nanofontu?

striti je na robu tega, da vrže puško v koruzo.

pri tem pa nima ne puške ne koruze.

razen če gre v supermarket.

1. najprej na oddelek z igračami, kjer odtuji puško.

gotovo jo imajo, ker je to blazno priljubljena igrača.

2. potlej odmaršira na oddelek s konzervami.

s puško na rami, jebeš voziček.

3. najde koruzo.

4. in fukne z vso silo puško v koruzo.

5. in laufa pred anoreksičnimi varnostniki.

ps: bemomater no.

trideset pomladi...

poleg kaktusa sem v zadnjih mesecih uspešno vzgojila nov fetiš.

vsakič ko grem v supermarket, kupim nalepke.

imam že:

• smileye vseh barv, ki se tudi svetlikajo,
• sadje, ki ima očke in se tudi sveti,
• ovce, ki sem jih kupla zato, ker sem mislila, da se ponoči svetijo, ker na njih piše NEON. no, pa se ne,
• rdečo luno in zvezde oranžne barve. te so čist divje, očke jim migajo. no, pa sonce je tudi zraven. na eni se celo sonce okoli lune vrti in je manjše od nje. faknšit ejga.
• račke. oranžne. puh je iz tekstila. fensi. račke so različnih razpoloženj,
• oranžne, modre in zelene črve in eno kobilco. vsi so ušli iz risanke čebelica maja. seveda so vsi veseli in malo zmedeni, ker je vili vse zajebu spet,
• modrega mroža, na katerem jahajo čist neproporcionalni veseli pingvini,
• ognjeno-oranžno kamelo, na kateri jahajo opice. tudi premajhne,
• škilavega krokodila. po njegovi upognjeni hrbtenici skačejo zlobni tweetyi,
• modrega slona. na nabrekli rilec se mu obešajo miši (ta je mal perverzna), ki so tolk velike kot opice od kamele,
• presenetljivo pametnega noja, ki gosti tri oranžne tupave ptiče,
• modre kite, ki so enake velikosti kot
• modri delfini
• vse vrste božičnih okrasij: od dedka mraza do štumfov in smrekic - te so res kičaste :)

in to je vse. pika. amen. šlus.

matr, mi je kr mal vroče ratal.

kam si zabredu, striti.

površinsko gladenje in svaljkanje

ko sem živčna, imam navado, da si z blazinicami kazalca gladim zgornjo površino nosu. to početje je po zadnjih raziskavah pri meni kar očitno in, glejgazajca, moteče.
vse srednješolske ure matematike in fizike sem tako preživela in nekateri sošolci se me ravno po tem spominjajo (to ti je dobra fama:)).

užitek je v tem, da mi blazinice prsta kazalca ob stiku z nosom dinamično tvorijo ene vrste svaljke. da ne bo pomote: ne vrtam si po nosu.
ampak potem dobim čisto rdečo in svetlečo surlo. to zadnje čase spremlja še vinsko rdeč mozolj, ki bo kmalu vzcvetel. sem tudi bleda, ampak to je chic. vse to se akumulira v deviško ljepoto moje osebe, ja.

opažam, da moja navada spravlja ob živce naslednje ljudi:

1. mojo mamo
2. mojo sestro
3. mojega očeta
4. mojega očeta (dvakrat, ker on čist popizdi. še bolj kot takrat, ko na noter hodim ali če ne pojem vsega)
5. enaintridesetinpolletnika, ki ni čisto moj.

to vem po tem, ker mi vsi hitijo roke stran vlečt od nosu in me v različnih jakostih kregat. in vzdihovat. al pa rečejo, nej rajš mal štrudla pojem.

pa zakaj?

svetloba na koncu slamice

sneg je.
sneg je pobelil hribe.
sneg je pobelil hribe in nekateri ga gredo že mal prerezat.
striti je zradiral hribe.
in sneg.

prihaja najtežji del odisejade.
zima in njene skušnjave.

je pa svetla točka pri vsem tem: imam nutelo, ki je težka 3 kg.
no, zdaj že malček manj. hihi.

modra sivina navsezgodaj

danes zjutraj sem šla na sprehod.

recimo temu tako. ni bilo neke strašne gužve, saj je bil tista ura, ko se zdi, da so pri življenju samo upokojenci.

na sebi sem imela modro-sivo kapo. pa recimo, da je bila modra. to je zdaj ključno.

kar naprej mi je po glavi igrala ena pesmica, ki gre
"... v tej tvoji modri kapi rad te imam..."

samo to. non stop.

nastal je cmok. solze. vprašanja.

poravnava

dve stvari danes:

1. porkaduš,

če so črke majhne in je besedilo na obeh straneh poravnano, striti izgubi nit.
potem manjkajo samo še stavki s petnajst odvisnimi stavki in smo v zadnjici.

2. včeraj zjutraj me je en avto mal zbil. tko, na hitr.
jaz sem v svojem kamikaze slogu prpičla po pločniku. avto je speljaval s stranske ulice.

jest sem, prepričana, da se bo avto ustavu, brezkompromisno pičla naprej. avto tudi.

sledil je trenutek zavedanja situacije.
manevriranje.
bil je čas za tudi za pogovor: "...ja, pizda! s mal naumen akva, jebemti?"
stik kolesarja in avta. av.

ker nisem bla nič hudo poškodovana in se mi je mudilo na šiht, sem odkamikazila naprej.

konec? ne. itak.

tip dela tam kot jest. takorekoč sva sodelavca.

kaj stori, ko vidi svojo znanko kamikazo?
napizdi jo.

nauk: napad je najboljša obramba...

vse pod točko dve se je zgodilo v času en čik na izi.

en čik pa greva

1. svet je lepši, če se ti po drobovju valja kremšnita s karamelnim prelivom.

2. jeseni smo ljudje v naglici. kot da bo letos drugače in se dan ne bo skrajšal na tri ure.
vsi hitimo, da ujamemo dan. se borimo za svetlobo. ja, hude so to ugotovitve, vem :)

3. poleg tega je še ena svar, ki nariše letošnjo jesen.

ulice smrdijo in je megla. megla ni tista, ki ob dotiku s kožo zvodeni, ampak je suha in bela in me zagifta, ko dirkam mimo s kolesom. smrdi po bosswestmildesortemarlboro.

4. kadilci merijo čas s cigareti.

A: a greva dam?

B: ne, dej še mal počakva.

A: kolk, madona, mene že zebe...

B: še dva čikca, na izi...

ri...

vse, kar lahko rečem o svoji okoljski osveščenosti, je tole:

je en malček v zamiku. re-tard. ajn bishjen hinterrikverc.

še vedno. čeprav sem že velika in imam noge do tal.

znam pa napamet vse tri najpomembnejše besede:

RIDJUS

RIJUZ

RISAJKL

udžbeniki in rast števila

učbenik.

že po definiciji skor ne upaš dvomit vanj. ima prav.

zaradi hitrejšega prilagajnja na novo okolje so mi v roke potisnili nekaj učbenikov in priročnikov. in tako dalje v božjo špiljo (...ne bom več govorila v božjo mater, ker vsi to govorijo. in pika.)

obravnavane teme niso tolk pomembne, kolikor tam notri piše, da so.

če tist bereš in si dovzeten za medvrstični brainwashing,

dobiš občutek,

da gre za življenje in smrt, za biti ali ne-biti.

ves čas in brez prestanka v ozadju igra muzika iz srhljivk.

in sicer od trenutka ko pridrajsaš na šiht do trenutka, ko zaspiš.

in če potlej nimaš mor o tem, kaj si zajebu, je to samo zato, ker nisi nič naredu tisti dan.

po mojem skromnem mnenju ni čist tko. nisem za srhljivke in te zadeve.

no, kakorkoli.

v enem takem strašno lepo zapakiranem učbenikom, ki je na slovenskem ozemlju nedvomno priznan, se nahaja taka finafajn porazdelitev skupin, od katerih je odvisno delovanje nekega podjetja, organizacije, itd.

med najbolj vplivne skupine sodijo skupine pritiska.

to je naprimer sindikat, ki je stalno na vratu oziroma tam, kjer je center za nerviranje. in protestira. ma abonma na protestiranju.
potem je tu lokalno gasilsko društvo, ki seveda tudi protestira, saj mora zaslužit za veselico v prvih poletnih tednih.
ne smem pozabit cerkve in takih in drugačnih cehov... blablabla

med skupine pritiska v tej klasifikaciji sodi tudi družina. samo tolk, da bomo vedli, kolk je ura. da ne bo kod slučajno še živel v iluziji, da živi v postkomunističnem kokonu, ki ga še mal crklja in varuje z nežno sapico preteklosti. ne ne. c-c. hardkor kapitalizem.

družina je pritisk. (no, ne rečem moja družina :))

taka subtilna demagogija ne vodi v dva in pol maljonov slovencev. never.

kupim

Kupim knjigi :

ABC šivanja
in
DEF rajfnktehnike


Danes je mlaj, prazna luna, razpeti smo.

Ob mlaju se ne sme gob nabirat, zato danes ne grem še po gobe.

Ob prazni luni se ne sme dreves sekat, zato nism nabrusila sekire.

Ob prazni luni je prazna glava, zato sem jo odložila v predsobi med žakuzijem in šivalnim strojem.

bilanca balasta je piramida

1) malo bilance:

letos sem bila poleti dlje časa na morju kot v hribih. na morju tri dni, če mal golfamo, v hribih pol dneva, pa še to je blo bolj na hitro.


2) malo balasta v smislu 'je janez rekel, da bo šel v kamnik,...':

julija enkrat sem se peljala proti taoriginalnemu domu.
blizu satanovega mačka na količevem sta bila ob hiši za cesto dva mlaja.
to sta seveda najvišji smreki, kar jih premore virška gmajna, oskubljeni do vršičkov.
iz njiju na vrhu bingljajo oveneli krepasti trakovi najbolj nekompatibilnih kombinacij barv: modra, oranžna, zelena.
ponavadi se mlaje postavlja ob kakem res veselem dogodku. poroka recimo naj bi bla eden izmed teh.

no, pa tudi za rojstne dneve se eni razpnejo med dva kola.
kakor koli. (... je jesenska beseda, ker naznanja prehod. in pika.)

med tema dvema smrekovima stebroma, simboloma slovenske gozdnatosti, je pisalo:

"mama minka - z nami že 70 let"

vodni tisk:

sam tolk da veš. ti, ja ti, ki mimo pelješ. 70 let jo že, starulo, prenašamo.

vse najbolje, mama minka

... balast in bilance v obrnjeni piramidi vsebin na stritijevem blogu (ne razumete? jest tud ne)

plavabom

ko se pogovarjata lačen in sit, se na koncu zmeri skregata, ker nimata nič skupnega.

to je tak moder nasvet za en kremast torek.

tole, kar sledi, je pa za plav gobec, če me baltazar dobi...

vejica, je zate...

nezainteresirana klepetoteka

hudič je, če človek ne zna klepetat.

klepet je po sskj:

živahen, sproščen pogovor o nepomembnih stvareh: za klepet vedno najde čas / iz sobe je bilo slišati klepet govorjenje, pogovarjanje // v zvezi z na družabni sestanek ali pogovor: pridi popoldne na klepet
* vet. udarjanje zadnjih kopit, podkev ob sprednje pri hitrejši hoji konja zaradi nepravilnega podkovanja
klepetulja, klepetec, čvekač, klepetun vse to on ni.

no, ne gre. stritiju to blazno ne gre.

ko se znajde na kakem družabnem dogodku, kjer ljudje kar kruzajo eden do drugega in so sproščeni in je vse duhovito, se ne znajde...
zdi se mu, da so ljudje glihkar sklistirani in so lahkotni kot vida petrovčič, odkar je shujšala.

no, ne gre mu...
zato ker:

• v množici imajo ljudje neko razpršeno pozornost.
• tudi ko se pogovarjajo z eno osebo, se z enim očkom sprehajajo vzdolž šanka in čekirajo, kdo pije in kdo ne.
• z drugim očkom imajo pod kontrolo vhod.
• žvot trzne vsakič, ko vstopi kak poznan, znan ali bolj pomemben lud kot njegov trenutni sogovornik. takrat se za trenutek zdi, da mu gre le-ta kar malo na jetra, ledvica oziroma vranico.
• zato se postavi tako, da pomembnežu lahko lovi pogled. sogovornik stoji tam kot venera v krču. zdi se, da se igrata loto brez dobitka. krneki.
• če si predstavljaš mona lizo, ki vedno gleda tebe... no, to je ravno obratno. kakorkoli se postaviš, te hudič ne gleda.
• z ušesi prisluškuje malo pogovorom za hrbtom, malo levodesno.
• telo mu malce prisiljeno svinga na Stevie Wonderja, čeprav igra chopin.
• oba udeleženca pogovora na veliko uporabljata mašila... tišina je izkoriščena do amena.
• nasmeh na licu je nekako zakrknjen. kot plastelin, ko se strdi in ga pustimo na zelo hladnem mestu. smejita se, preden je konec vica.

skratka, ne gre mu.

pusti, naj te nosijo štuporamo

dva dni ima striti novo-staro kolo za vožnjo po mestu.
bil ga je zelo vesel. ne morem povedat kako. zelo.

potem gre danes na ff, kjer ga tako malo učuli(nasloni) na nek zid. ga zaklene. odide s prizorišča.

na ff, kakodane, spet preživi čakajoč in sprehajajoč se goredole približno dve uri in pol.

ko se hoče odpeljat domov, vidi, da je nekdo spustil gume.
na NOVEM BICIKLU! (sedaj pripovedovalec ogorčeno kriči)

ura je petnajst čez sedemnajst, striti je tečen, lačen, zmatran. mamo bi. kave bi.

ni ne mame ne kave. tud nobenga ivana, ki bi stritija z ranjenim kolesom dal štuporamo, ga poljubil na čelo, rekel "sej bo", ni v vidnem polju.

samo eni študentje in študentke, vsi zelo lepi in nafrizirani, kar se za prvi teden na višjeinštančni inštituciji spodobi.

in jim dol visi za enga lačnega s spuščeno zadnjo gumo.

zakonik

namesto maria gremo rajš mal nazaj...

ko smo bili še mlajši kot danes, ko smo bili takorekoč otročki, smo v naši mali vasi otročki imeli eno tako značilnost, da smo bili kronično lačni. v e d n o.
pred kosilom, po kosilu, med kosilom.
in temu primerno smo se obnašali na naših pohodih po vasi.

plenilci, ne, mrhovinarji s strašnim instinktom. nič nam ni ušlo. nobena viki krema, nobena posebna.
malo smo se obešali tam, kjer smo vedli, da je foter direktor kočne,
mal smo stopil do tistega, ki mu je mama glih kar šla u štacuno, spraznili še tisto malo, kar je bilo v špajzi in čakali na mamo, da pride in kaj da iz rok.

no, socialistični lakomniki, kakršni smo bli, smo napisali zakonik. red je pač moral bit.
imel je kar nekaj točk, dvanajst.

pribili smo ga na drevo, na jablano.

ena izmed točk je bila, da nihče ne sme prit med nas s sendvičem,

razen če jih nima seveda za vse.

če si to naredu, si bil ožigosan.

kazen je bila izgon iz družbe. do konca, do amena.

to se je zgodilo samo enkrat.
bratec in sestrica sta prilomastila s sendvičem v rokicah in pingo sokom v žepu. sendvič je imel suho salamo not, smo jo zavohal že od daleč. to je bvilo najhujše, kar si nam lahko storil. OGRSKA??!!?? fak off...

ma niti slutila nista, kako kruta horda lačnih lakomnikov smo.
dobro, da so bile edino orožje besede. imeli smo namreč načrt narediti loke in puščice za izvajanje kazni. žugali, kazali na zakonik na drevesu, složno prikimavali in grdo gledali in cmokali v smeri bratca in sestrice.

šla sta domov. škrlatno znamenje.

verjetno sta bila zelo žalostna, ker naslednji dan je njun foter, direktor kočne, prinesel med nas celo skrinjo sladoledov ljubljanskih mlekarn. lučke, korneti, bunkice, ni da ni...

baje se je pokvarla, pa je pomislil na nas.

od šuba pozabljen zakonik in trdna načela, bratec in sestrca sta bila z ovacijam spet sprejeta med nas...

kaj vse lahko naredi en kup stajanga mleka in cukra...