ponedeljek, 23. junij 2008

report nr. 5469/08

smo na drugi polovici dopusta in spet pred računalnikom. v prvi polovici se mi je pet dni skupaj sanjala služba, en dan, da imam raka na koži, en dan se ne spomnim. sam tolk.

smo zapećeni in se lupimo. potem ko je prva dva dni bilo aprilsko mraz, so se vremena na kvarnerju prejšnji teden od srede naprej zjasnila, tako da smo lahko mahali z vesli po vodi in se bre zstrahu pred nevihto veselili večerne porcije borno odmerjenih žgancev. voda je bila mrzla in mi ni bilo mogoče ostati notri več kot 10-15 min. to mi ni podobno.

ahhh ... bilo je strašno lepo, vračali smo se pa ravno na črni petek za hrvaški narod, vendar pred tragedijo, tako da smo še imeli priložnost občudovati pijane voznike z zastavami, obešenimi iz vseh lukenj v avtu, tekoče priprave mladih in starih na skorajšnji vzpon proti vrhu evrope...
sodeč po videnem, je morala biti sobota dan žalovanja.

ker smo bili zelooo lačni in smo potrebovali energije, smo se ustavili v gostilni v tacnu in večerjali cirka štiri metre zračne linije od natalije verboten. hudo.
a izlet v gostilno je bil ekstremizem za naša prebavila. en član odprave je posledično neobičajno dolgo sredi noči sedel na stranišču, drugi revež, pa sem imela želodecobol, ki dolgo ni pojenjal.
tja več ne grem, pa tudi če me natalija na kolenih prosi. ali pa če gra sam saška l. na kolena.

sobota je bil dan za tiste budale, ki imamo, kot se je duhovito izrazil sotrpin na progi, "občinska kolena". drugi mu je sopihajoče odvrnil, da so, porkamadona, kar državna... da baje janša časti pred penzijo. striti je bil modro tiho, ker se je bodel z bodecem, ki se mu vedno nekako zasidra v abdominalni predel in zateguje enkrat levi enkrat desni predel okolice. letos sem ga zjebala, prasca, čeprav sva se bockala do konca.
po tekanju smo vsi dobili nahrbtnike in sladoled ter sadno kupo, kosilo, nekateri pa tudi svetleče okrancljane čaše. pozdravil nas je tolminski župan.

nedelja je bila namenjena izobraževanju: ogledala sem si slap Boka v dolini Soče, potem pa še kobariški muzej. zdaj prebiram knjigo o soški fronti in vidim, da smo ljudje zdaj eni pusiji. tud musklfibr izgine, ko vidiš, kaj vse so fantje in dekleta(??) moral takrat prestajat. kaj vse so počeli po hribih in koliko časa. z nevemkakšno motivacijo.
pa niso dobili ne sladoleda ne zlate čaše. večina kameni križ v zemljo...

3 komentarji:

esmić pravi ...

pa res drži, da dopust prav pride.
ritm navdihujočih besed je preplavil blog.
bolečina je nevzdržna zato prosim vse privržence poraza nad šahisti, da malenkostno sočustvujejo z esmićem.

:-) pravi ...

bravo!!! 1000x! A si se vidla na slikcah? Sej gotov veš, ampak: Ful si lepa!!

sosed pravi ...

Pa kje si ti, kučo stara!?!? :D
Aleluuuja, velkom bek!