spuki

"ti si pa gotovo bezgajbarjeva," mi je rekel približno 70-letni neznani gospod, ki se je danes ustavil v Ljubljani na stojnici, za katere pultom sem stala. "a je lojze tvoj stric?"

v tistem trenutku se človeku zgane toliko enga živčevja, toliko enih asociacij, prebliskov, čustev topline in ogroženosti hkrati. toliko, da je preveč za ubesedit v stavku z glagolom. in hvala bogu, da imamo oči, da se izbuljijo in usta, da se raztegnejo v nasmeh in glavo, ki prikima.

v glavnem, pri bezgajbarju se je reklo po domače pri moji materi - saj vemo, na podeželju se pač vsaka hiša imenuje po bilokaterih asociacijah, ki jih soseščini vzbujajo njeni prebivalci. in naša se je imenovala pri bezgajbarju. kaj pa vem zakaj. očitno smo imeli težave s pomanjaknjem gajb.

mater, ta slovenija je res fascinantna. ti ljudje so res neverjetni. gospod je rekel, da me je spoznal po očeh.

in jaz ga nisem vprašala, čigav je pa on ... vse, kar vem, je, da je iz zadrečke doline.
in ja, med vikendom delam kot branjevka.