petek, 31. avgust 2012

priznam




morda tipično za ženske, kaj pa vem, a neverjetno me moti, da ob tem absolutnem počitku in knedlanju od kavča do postelje počasi, a vztrajno pridobivam na teži. obraz je vedno bolj okrogel in maščobne blazinice vznikajo vsepovsod. od zabuhlih ličk, preko podbradka, podramenskih zaves, trebušnih mišelink, ritne mogočnosti, stegen, ki neusmiljeno lezeta eno proti drugemu ... mišic se sploh ne vidi več pod zaplatami ocvirkastih plasti.
nečimrno, plehko, vse to vem, a tovrstne rasti ne prenašam najbolje. lahko bi celo rekli, da je ne prenašam. sicer ne jem veliko več kot prej, a človek ima pač veeeliko več časa jesti, ko miruje. sama imam tudi povečan apetit takrat, ko ne migam.
pijem tudi alkohol, ker mi lajša bolečino. doslej sem stolkla enega jägermajstra, eno buteljko belega vina in tudi vodka gre proti koncu. vse to pijem zvečer, in to skupaj s tabletami. zdravo, modro, smiselno? niti ne, ampak me trenutno to ne sploh zanima.
da vsak dan dodam še kak kristalček soli na rano, prebiram razne fitnes strani, ki so polne sloganov ala Work. Sweat. Achieve. / Pain is weakness/fat leaving your body. / Turn intentions into actions. ...
In čakam. Vmes me kdo spomni, da je veliko v glavi. Ja, ampak ogrooomno se je tega sranja nabralo zdaj tudi na mojem telesu.
Tako, zdaj pa grem nazaj na kavč. Nasmejana, pokončna in ugotavljam, da sta bili ključni besedi tega zapisa veliko in več.



sreda, 29. avgust 2012

In če se ne objemaš?


Danes sem prebrala tale citat, menda od Coelha:
"Objem pomeni: ti nisi grožnja zame. Ne bojim se tvoje bližine, lahko se sprostim, se počutim kot doma, počutim se varnega in razumljenega. Izročilo pravi, da vselej, kadar koga iskreno in ljubeče objamemo, pridobimo dan življenja."

Oh, I'm so dead.

petek, 17. avgust 2012

Črno-bela za spomin

(vir: en forum)
Utrujena sem. Od bolečine in enoličnosti in ležanja na trebuhu. Vsak dan popoldne se bolečina stopnjuje in okoli 19. ure doseže vrhunec. Takrat jokam. In potem imam zabuhle oči. Razen, ko sem pri tem ali onem specialistu. Takrat sem, kakor pravijo anamneze, kognitivno urejena in pri preiskavi sodelujem. Sem tudi eufazična, kar koli že to pomeni. Kognitivno urejena sem tudi, ko se pogovarjam z materjo in drugimi bližnjimi po telefonu.

Bojim pa se, da mi bodo popokale kapilare, ko se naslednjič srečam s svojo osebno zdravnico. Študiram, v katero koleno naj jo brcnem. Najbrž bo ostalo pri razmišljanju. Konec koncev mi bo potem nakopala še par obiskov uradnih oseb na domu, kartoteko in kakega specialista za betico. In tudi ni dobro, da se človek na začetku kariere takole zakolje z napadom na zdravnika ;-).

Ne predstavljam si, kako ljudje živijo s kako kronično boleznijo. In pri tem obdržijo nasmeh na obrazu. Če doleti mene, ne vem, kako bom uskladila tisto, kar hočem s tistim, kar lahko.

In jaz hočem obdržati nasmeh, vsaj tisti okoli oči, ker bi si rada pridelala smejalne gube. Potem se bom fotografirala v črnem puliju in črnih hlačah in rdečih bulerjih. V eni roki bom držala kozarec limoninega žganja, ohlajenega tako močno, da bo kot olje. Za drugo roko še ne vem. Morda bo knjiga, morda bo čik. Ziher ne bo roka koga drugega. Lasje bodo sivi in kratki. Zelo kratki. In skozi  šik očala s podolgovatimi črnimi okvirji se bodo smejale oči. Usta naj delajo, kar hočejo.
Fotka bo seveda črno-bela. Samo oči bodo ostale modrosive. In bolečine ne bo nikjer.

Take sanje sanjam poleti leta 2012.

petek, 10. avgust 2012

Are we having fun yet?



Vdih.
Danes sem šla na priporočilo nadomestnega zdravnika do ginekologinje - ker mu ni jasno, od kod bolečine v križnem delu, če mi vse ostalo dela. Morda pa je kaj na rodilih narobe.
Seveda sem odvihrala tja in dobila najhujši zmenek, kar jih lahko ženska doživi, že danes. Takoj, čez eno uro. In jaz reeeeees ne maram teh pregledov. Ziher nisem edina.
No, ugotovila mi je cisto na desnem jajčniku. Možno je, da mi ta pritiska v ledveni del križa preko tkiva. In tudi ta mora seveda kujprec preč. Tako da jutri spet odhajam v belo Ljubljano, da se naročim na operacijo. Jupiii.
Ali pa naj raje morda pokličem gospoda bioenergetika, ki zdaj zasluženo leži na morju in papca ribice, da me ozdravi z zamahom roke po zraku? Bom zmožna prenesti ta val energije?
Skratka, tale blog je ratal ena sama vizita.si. Komaj čakam na zdravi post :-).
Izdih.
Vdih.

sreda, 8. avgust 2012

škrlatno

(vir: eat.drink.play)

Also ... meanwhile ... Pregledali so mi kri, naročila sem se pri fiziatru, ortopedu in našla sem enega Filipinca. Ta me je dodobra premečkal in zlomil in stiskal in vlil vero v to, da se bo stvar popravila. Prve tri obiske se je stanje izboljševalo, tip res ogromno ve o anatomiji, zagrabi bolečino za roge in jo vleče, poriva, nariva in stiska. Tudi pri prehrani mi je pomagal, počutim se dobro, začela sem sočiti zelenjavo in sadje, tako da imam ogromno energije. Ki pa je nažalost nimam kam usmerit, ker bolečina še kar vztraja. Prasica je zadnje dva dni dobila še večji zagon. Tako da sem pač šla danes do svoje zdravnice po bolniško, ker tisto krivenčenje na stolu ni bilo za nikamor. Pa saj človek ne more delat, ko mu nad ritjo utripa. Tud delat se ne more, da dela.

Zdravnice ni, ker je na dopustu, pa mi ni bilo nič žal, ker me je že dvakrat odpravila s škatlo naklofenov in opazko, naj ne paničarim. Vzel me je nekdo drug. Prijazne oči, topel glas. Kul.
Glas se mi je malo krivil, ker sem bila na robu joka. A po prvem mojem stavku in mahanju, kje da me boli, je zgodba dobila nov obrat.

"Kaj pa je to, kaj pa imate tole?", kazal je na znamenje oz. izrastek na hrbtišču desne roke. Kaj pa vem, od kdaj to imam. Dolgo, kakih 5 let gotovo, vendar sem mislila, da je strdek krvi. In pač ignorirala. Ne vem, ali iz strahu ali iz malomarnosti. Zdaj je res začel rasti, tako da me je že vsak spraševal po njem.

V eni minuti se je pogovor pletel samo še o znamenju. Zmeril ga je, načečkal nekaj na napotnico in me napodil na dermatološko ... Pa sem šla z velikimi očmi in v njih vprašaji, ker je rekel, da je nuuuujno. To je na napotnici številka 1 v desnem predelu na sredini. NUJNO.

Pa sem torej šla. Na dermatološki sem dolgo čakala in se premetavala ob pogledu na plakat, kjer je bil slikan izrastek, zelo podoben mojemu, med kategorijo "znamenj, na katera moramo biti pozorni." Strah je prilezel izza vogla. Risal čudne slike v glavah. Vsi tam smo  se spogledovali nekoliko zmedeno in kimali v podporo. Večina žensk. Čakali smo dolgo, tako da sem zamenjala milijon položajev, da si omilim oglašanje križa. Med drugim z glavo med noge. Tam spodaj sem zagledala napis na škripajočih klopeh: ODPISANO. Kako pomenljivo.

Zdravnica je bila mlada, poleg nje pa specializantka iz tujine. S kukalom se je naslonila na nepridiprava na roki in mi potihem razodela, da gre za sum malignega melanoma in da je to treba spremljati, izrezati, analizirati izrezek in še in še in še ...

Za trenutek je vse obnemelo. Samo pot sem čutila in moje oči so morale ratat kot une od Matere Terezije, ker sta me obe naenkrat potrepljali, da naj ne skrbim. OK, pa ne bom. Po izrezu, so mi zabičali, moram histogram (nekaj takega) izrastka poslati njej, da preuči. Vmes človeka prešine, da bi malo pokurčil čez zdravstvo v lepi naši, samo si raje tiho, ker ima zdravnica lep in prijazen obraz.

Z enko odkljukano napotnico sem torej letela na polikliniko.
"Ja, pod nujno ste, gospa. Vas bo zdravnik kar danes pogledal."
Pa spet čakanje v hodniku, ki se zdi kot klavnica. Ljudje niso ljudje. Kirurg je prišel, se predstavil, pogledal izrastek, zdrdral nekaj v diktafon in rekel, da me bodo še danes dali pod nož.
"Ker je kar NUJNO veste, s tem se ni za hecat."

In potem spet po uri in pol čakanja na vegastih klopeh in s klimo naperjeno direkt v rebra, sem šla v operacijsko sobo, kjer mi je mlad plastični kirurg naredil ekscizijo kožne spremembe. V 15 minutah. Ni bolelo in tudi zdaj, 9 ur po posegu, ne boli.

Sem se pa odločila, da to ni noben melanom in če že je, je benigen. Celo tako benigen, da bo za na križ namazat in me bo pozdravil. Tako. Drugač je mal pretežko razmišljat zdaj o tem, ko je čas dopustov.

Vmes sem pomislila, le kak šus mora biti moja osebna zdravnica, ki me je v dveh mesecih zdajle videla 4krat in ni naredila nič? Velik. Še večji pa jaz, ki sem škrlatno znamenje ignorirala tako dolgo. Jebiga, vse je za nekaj dobro.