škrlatno

(vir: eat.drink.play)

Also ... meanwhile ... Pregledali so mi kri, naročila sem se pri fiziatru, ortopedu in našla sem enega Filipinca. Ta me je dodobra premečkal in zlomil in stiskal in vlil vero v to, da se bo stvar popravila. Prve tri obiske se je stanje izboljševalo, tip res ogromno ve o anatomiji, zagrabi bolečino za roge in jo vleče, poriva, nariva in stiska. Tudi pri prehrani mi je pomagal, počutim se dobro, začela sem sočiti zelenjavo in sadje, tako da imam ogromno energije. Ki pa je nažalost nimam kam usmerit, ker bolečina še kar vztraja. Prasica je zadnje dva dni dobila še večji zagon. Tako da sem pač šla danes do svoje zdravnice po bolniško, ker tisto krivenčenje na stolu ni bilo za nikamor. Pa saj človek ne more delat, ko mu nad ritjo utripa. Tud delat se ne more, da dela.

Zdravnice ni, ker je na dopustu, pa mi ni bilo nič žal, ker me je že dvakrat odpravila s škatlo naklofenov in opazko, naj ne paničarim. Vzel me je nekdo drug. Prijazne oči, topel glas. Kul.
Glas se mi je malo krivil, ker sem bila na robu joka. A po prvem mojem stavku in mahanju, kje da me boli, je zgodba dobila nov obrat.

"Kaj pa je to, kaj pa imate tole?", kazal je na znamenje oz. izrastek na hrbtišču desne roke. Kaj pa vem, od kdaj to imam. Dolgo, kakih 5 let gotovo, vendar sem mislila, da je strdek krvi. In pač ignorirala. Ne vem, ali iz strahu ali iz malomarnosti. Zdaj je res začel rasti, tako da me je že vsak spraševal po njem.

V eni minuti se je pogovor pletel samo še o znamenju. Zmeril ga je, načečkal nekaj na napotnico in me napodil na dermatološko ... Pa sem šla z velikimi očmi in v njih vprašaji, ker je rekel, da je nuuuujno. To je na napotnici številka 1 v desnem predelu na sredini. NUJNO.

Pa sem torej šla. Na dermatološki sem dolgo čakala in se premetavala ob pogledu na plakat, kjer je bil slikan izrastek, zelo podoben mojemu, med kategorijo "znamenj, na katera moramo biti pozorni." Strah je prilezel izza vogla. Risal čudne slike v glavah. Vsi tam smo  se spogledovali nekoliko zmedeno in kimali v podporo. Večina žensk. Čakali smo dolgo, tako da sem zamenjala milijon položajev, da si omilim oglašanje križa. Med drugim z glavo med noge. Tam spodaj sem zagledala napis na škripajočih klopeh: ODPISANO. Kako pomenljivo.

Zdravnica je bila mlada, poleg nje pa specializantka iz tujine. S kukalom se je naslonila na nepridiprava na roki in mi potihem razodela, da gre za sum malignega melanoma in da je to treba spremljati, izrezati, analizirati izrezek in še in še in še ...

Za trenutek je vse obnemelo. Samo pot sem čutila in moje oči so morale ratat kot une od Matere Terezije, ker sta me obe naenkrat potrepljali, da naj ne skrbim. OK, pa ne bom. Po izrezu, so mi zabičali, moram histogram (nekaj takega) izrastka poslati njej, da preuči. Vmes človeka prešine, da bi malo pokurčil čez zdravstvo v lepi naši, samo si raje tiho, ker ima zdravnica lep in prijazen obraz.

Z enko odkljukano napotnico sem torej letela na polikliniko.
"Ja, pod nujno ste, gospa. Vas bo zdravnik kar danes pogledal."
Pa spet čakanje v hodniku, ki se zdi kot klavnica. Ljudje niso ljudje. Kirurg je prišel, se predstavil, pogledal izrastek, zdrdral nekaj v diktafon in rekel, da me bodo še danes dali pod nož.
"Ker je kar NUJNO veste, s tem se ni za hecat."

In potem spet po uri in pol čakanja na vegastih klopeh in s klimo naperjeno direkt v rebra, sem šla v operacijsko sobo, kjer mi je mlad plastični kirurg naredil ekscizijo kožne spremembe. V 15 minutah. Ni bolelo in tudi zdaj, 9 ur po posegu, ne boli.

Sem se pa odločila, da to ni noben melanom in če že je, je benigen. Celo tako benigen, da bo za na križ namazat in me bo pozdravil. Tako. Drugač je mal pretežko razmišljat zdaj o tem, ko je čas dopustov.

Vmes sem pomislila, le kak šus mora biti moja osebna zdravnica, ki me je v dveh mesecih zdajle videla 4krat in ni naredila nič? Velik. Še večji pa jaz, ki sem škrlatno znamenje ignorirala tako dolgo. Jebiga, vse je za nekaj dobro.