(vir: myspace.com)
Včeraj sem šla na svoj zdaj že redni večerni sprehod, ki so mi ga dohtarji kot hrbteničarki naložili. Ker nisem samo hrbteničarka, ampak tudi kolenčarka, morajo biti površine, kjer lahko delam svoje sprehodavske podvige, ravne.
Ravne so tudi ulice v mestu, kjer živim. In tako lepo hodim sem in tja, roke mi plapolajo, poskušam biti ravna, kar se le da, ker so mi diagnosticirali, da preveč gravitiram na desno. Na desno, jast, si morš mislit.
Kakor koli, drobim na božični večer po asfaltu, diši po fenu, pa dohitim dva ležerna mulca. Ocenila sem, da sta bila stara od 17-20 let.
Nismo bili dolgo skupaj, po 43 sekundah sem ju prehitela, ker pač zmorem. Yes, I can!
Njun dialog vsebinsko ni bil bogvekaj, se mi je pa potem zdel blazno smešen.
Šlo je pa takole:
A: "Ej mudel, jst se sploh več ne spomnem, kwa smo se učer pogovarjal."
B: "Ej stari, jest tud ne, majkemi."
(smeh stirnjanja)
A: "Mudel, a smo se pol kej zmenil za dons?"
A in B istočasno prasneta v smeh. Strinjanja, itak, mudel.
No, in tako si predstavljam, se dan po seji Državnega zbora pogovarjajo tudi naši poslanci. In se smejem ko pečena piška. Pol me pa mal stisne. Banda hudičeva.
Ni komentarjev:
Objavite komentar