Eno popoldne bogatejša

(Teta Dora - tale portret ji bom podarila za rojstni dan. delal ga je Istvan David)

Teta Dora je najbližje, kar imam babici. Pravkar je dopolnila 80 let, za sabo ima celo kariero operacij na hrbtenici, očesu, kolenih, imela je tudi raka, zdaj pa jo čaka operacija kolka. Njen drugi mož je umrl, preden sem se rodila, na božični večer 1975. Bil je to moj stari ata – Lojze.

Z njo sem kot otrok vsako leto hodila na morje, vsako leto sem se neznansko veselila počitnic pri njej. Stanuje prav blizu mesta in všeč mi je bilo, kako me je čisto vsak dan zjutraj vprašala, kaj bi tisti dan rada jedla za kosilo. Ponavadi sem rekla pico, pohanje in podobne otroške sanje. In špinačo. Všeč mi je bil njen toast in spanje na zakonski postelji ob njej. Preden sva zaspali, sva se zmeraj pogovarjali. Teta Dora ima tudi sestro teto Fanči – ta me je na morju naučila plavati in za to ji bom večno hvaležna. Njo rabim omenit, ker je pomembna v tej reportaži. Res lepi, prijetni, s kruhom pomazani in v vonju borovcev okopani spomini.

No, ponudila se mi je priložnost, da s tema dvema sestrama, Doro (80) in Fanči (77), obiščem Mestno gledališče ljubljansko. Predstava se je klicala Triumf ljubezni, a ta je še najmanj zmagovit dogodek tistega dne.

Takole je šlo:

19:00 (prejšnji dan): Teto Doro zanima, če hočem v teater na abonmajsko predstavo. Ena njena kolegica zaradi tedna v toplicah ne more. Časa za razmislek imam približno 12 ur.

9:00 (dan kasneje): Ja, grem. Teta Dora obvesti, da se predstava začne ob 15.30, traja 1.40h in nima odmora. Da iz Domžal štartamo ob 13.30. OK, pa ob 13.30. Gremo še po Fanči in v Ljubljani res ne moreš nikjer parkirat. Sicer ima Urbano in to, ampak sej veš. Sej vem.

13:00: Teta Dora pokliče, da gre sicer od doma, a se prej oglasi na pošti. OK.

13:20: Teta je še vedno na pošti, preklete vrste se kar ne premaknejo. Naj se kar oblečem in počasi začnem odpravljati. A je dovolj prostora za ustavit se pred blokom? Dovolj, ene 200 kvadratnih metrov. OK, se vidimo.

13:36: Spet klic – teta Dora je zdaj parkirala, naj pridem dol. Čaka. OK.

13:38 – 14:07 (pot Domžale - LJ Moste): Ravno pred mesecem dni je morala teta Dora ponovno na preizkus obvladovanja vožnje in je naredila. Malo je kolebala, ali bi šli na Šentjakob ali raje na AC, pa se je odločila za slednjo. Z drugo do 70, s tretjo do 100, pa sva bili hitro v Mostah.

14:10: Pozvoniva pri teti Fanči. Povabi naju gor. Dvigalo naju zafrkava, zato se odpraviva peš. Vmes poveva, kje naju kaj boli in kako močno pri hoji navzgor. Ona raje hodi dol, jaz pa gor. Boli pa ko hudič.

14:15-14:40: Pri teti Fanči spijemo vsaka svoj kozarec vode, poskusimo dobiti Fančinega sina Bojana na telefon. Star je 45 let in živi pri mami. Treba mu je bilo povedati, da ima doma repo in fižol, če Fanči slučajno ne bo doma, ko pride. Ni panike, vrača se šele zvečer. Pozno. Obdelamo nekaj predoperativnih tegob, ki tarejo teto Doro. Jaz sploh nočem, da gre na operacijo, ker tvega demenco ...

14:40-15:00: Gremo na trolo proti mestu. Posodita mi kartico urbana, na poti se naučiva dodajat novo številko v telefon. Rabila je Bojanovo, ker ga mora povabiti na bližajočo se rojstnodnevno žurko. Ugotoviva, da jo nategujejo - z vseh strani dobiva neke SMS-e, ki jih seveda plačuje. A se nauči tistega imenika. Ker je čisto enostavno, samo knofi so mali.

15:00-15:28: Čopova. Gremo na kapučin v lokal pred MGL. Sedimo na ulici in sestri malo povprašujem o tem, kako so včasih žurali. Teta Fanči je žurala z Banko Koper v Figovcu in pri Šestici, teta Dora pa z družbo Doma Ivana Cankarja v Festivalni dvorani, pri Figovcu in še kje. Obe sta imeli srečo s sodelavci, še vedno se srečujejo. A jih je zmeraj manj. Pa vendar, letos pride ena Fančijina kolegica nazaj iz Kanade prav na srečanje sodelavcev. Izvem tudi, da je moj pradedek popokal celo familijo in so šli v Ameriko. Bil je krojač. Nekaj let da so živeli v Milvaukejih (tako mami in teta Dora pravita Milwaukeeju), potem pa so zaslužili dovolj, malo pa jih je premagalo domotožje in so prišli nazaj. Z ladjo seveda. Tri mesece so se fijakali v Zgornjesavinjsko dolino. In da so bili od takrat naprej znani po svoji dobri kavi – nekako jim jo je uspelo švercat še dolgo potem.

15:30-17:10: Predstava. Nič pametnega. Ana Dolinar je v sedmem mesecu nosečnosti, to je pa tudi edini presežek. če kot laik lahko sodim. Ana, kot vedno, igra na svojo izraziti seksapil. Diareja besed uniči vse, kar bi predstava lahko bila.

17:10-17:25: Vožnja domov in postanek za dolivanje in odlivanje vode pri Fanči. Vse tri smo dobre volje, zadovoljne. Imam občutek, da tetici bolj zato, da je konec. In da lahko mirno sedeta. Bojana še ni. Vnuk od Fanči bo pa igral v filmu Gremo mi po svoje 2. Zaslužil je 700 EUR.

17:25–17:45: Nič posebnega na vožnji domov. Vsaka po svoje premlevava predstavo, doživetje. No, je še en incident z mladci, ki bi radi, da se umakneva s sredine pasu in nekaj piskajo. Pa pove mi, kaj bo jutri skuhala. Žlikrofe in malo juhice.

17:45: Zmeniva se, da se mi oglasi en dan tam mesec na kavi. Bova še malo pokramljali o starih cajtih. Pa o kosteh, zdravju in družinah.

Bilo je lepo, na trenutke bizarno, a zame res res dragoceno. Za v mojo knjigo velikih in mojih. Vse najboljše, teta Dora!

ps: veliko uporabljam "teta Dora". teta dora gor, teta dora dol. zato, ker hočem.