ponedeljek, 1. april 2013

Slalom primatov ali Darwin na pohodu

(vir: homeandbackyard.com)
Vsak dan grem na sprehod. Večinoma po eni in isti trasi.
Pot, ki jo uberem, gre vzdolž reke. Ker je blizu mestnega vrveža in v neposredni bližini stanovanjskega naselja, je zelo obiskana. Na teh nekaj kilometrih peska se sprehajajo družine, tekači sopihajo v dvoje, enoje ali troje, tam se elegantno starajo upokojenci, na telefonih ob uhljih zardevajo najstniške punčare, mulci kujejo osvajalske plane in psi na povodcih dokazujejo zvestobo lastnikom. In seveda - upajoč na boljše dni, tam pridno krevsljamo rekonvalescenti.
Občina se zelo trudi, da bi lokacija postala središče gibanja in urbanega zelenja željnih mestouharjev. Ob poti so uredili mini fitnes v parkcu, postavili informacijske table o obvodnem življu in zakoličili zgledno število košev za pasje iztrebke - vsakih 300 metrov je eden.
Odkar tam pohajam, sem ugotovila, da so ti koši zelo moteči za raznorazne objestneže, ki vsak mesec kakega pretepejo, dokler se ne ukloni. Kot da ni dovolj, da morajo celo življenjsko dobo požirati sranje.
Občina se ne da - ranjence redno oskrbuje in vedno po huliganskem pohodu že v roku enega tedna poskrbi, da so koši zopet tam - pokončni, zeleni in pripravljeni na novo pasje sranje.
A kaj, ko to pristane povsod drugod kot tam - na poti in ob njej na razdalji pol kilometra tako preučuješ različne tipe pasje prebave in, sodeč po prezentaciji, obliki, strukturi in teksturi (če se po kuharsko izrazimo), tudi raznorazna bolezenska stanja naših najzvestejših prijateljev. Pasjih stolic je po tleh kot dreka.
In ko tako slalomiram med njimi, se zalotim, da v meni raste vedno večje nelagodje. Nelagodje in sram, ker sem ... človek. Ker sem pripadnica tiste rase, ki na verigo priveže žival in ji reče najboljši prijatelj. Pripadnica tiste rase, ki čveka po telefonu, medtem ko njen ljubljenček/prijatelj iztreblja dva metra od nje. In ko zaključi pogovor, pes pa potrebo, mirne bosne odpeketata mimo zelenega, sestradanega koša za iztrebke "naših najzvestejših".
Sram me je.

ps: naj mi oprostijo odgovorni sprehajalci in lastniki psov.

Ni komentarjev: