Zadnje čase veliko razmišljam o kavi. Povod za to je predvsem pobuda Kava na zalogo, po mojem mnenju ena najlepših naključnih prijaznosti od mene za tebe ali za nekoga drugega. V Sloveniji ima seveda nezanemarljivo število kritikov in zakajpanebirajekejdruzgarjev. Meh, ko jih šljivi.
Kava, torej. Ne razmišljam toliko o njeni zgodovini in načinih pitja po svetu, ampak bolj o tem, kam me peljejo spomini nanjo. Kje je raztresen Stritijev kavin zoc in kaj mi ima povedati.
Moj prvi spomin na pitje kave se, podobno kot prvi spomin ever, skotali do Bosove mame. In nepričakovano s seboj pripelje tudi spomin WC papir in pravila okoli njega.
Pri Bos sem preživela odločilni del otroštva in še malo čez. In seveda tam spila prvi pravi in nepravi kafe, ata Janko pa mi je dal poskusiti tudi prvi 57 filter čik. Tam sem prvič izkusila krivico. A o tem drugič.
Kavo smo pri Bos pili za žejo. Mama je zvečer za naslednji dan skuhala velik lonec proje in ga postavila na svoje stalno mesto – na rob štedilnika, tik ob vhodu v kuhinjo, tako da ti je sunek kavine karamelne ostrine vedno prvi voščil doberdan.
Ta kava je bila hladna in nesladkana in je res odžejala. Vsak je imel za pitje tudi svojo skodelico. Moja je bila rdeča z velikimi belimi pikami. Otroci smo zaman iskali zoc na dnu skodelice, a smo vseeno uspeli napovedati eden drugemu prihodnost iz temnorjavih kapilaric, ki jih je čas izdolbel v bež notranjost skodelce.
Okus tega kofeta ni bil kaj prida, še zdaj se tega spomnim. Noter nismo dajali mleka, niti na misel nam ni prišlo. Imam občutek, da je ata Janko kdaj začinil svojega z rumom, ker je lepše dišal od ostalih. Vsakič, ko sem segla po svoji šalci proje, sem se morala malo prisiliti. A je šlo. Zato ker je ta kafe pomenil nekakšno vstopnico med odrasle. Tam smo sedeli s tisto črno brozgo v roki in to si imel za podelat, vmes pa si lahko poslušal starejše med pogovorom. Da bi kaj rekel, niti ni bila varianta. Če to kavo preživiš, si dober tudi za v bitko na Neretvi. Ali pa za asistentko bolničarki Franji.
O okusu sploh ni bilo nikoli govora, ta kava je bila kot dejstvo. Kot voda, taka pač je in pika.
Ja, pa še ta nesrečni WC papir. Kavica je imela učinke na naše prebave in smo seveda hodili po njej lulat in kakat, in kar je tega. No, mama je imela na stranišču vpeljan striktni varčevalni sistem. Čemu? Ja, ker je preprosto zelo škrt. To tudi sama ve in ne zanika.
Takle je bil režim: na stranišču smo se brisali s časopisnim papirjem iz prejšnjega tedna (Nedeljski dnevnik in Dnevnik). Če je bil slučajno tam Paloma WC papir, je to pomenilo, da je dohtar na obisku ali kakšna druga živina. Takrat si smel za lulanje porabit 2 papirčka, za kakanje pa 5. Mama je rekla, da ima vse prešteto in sem verjela.
Roke smo si umivali z nekim grozno smrdečim zelenoprozornim milom, brisati pa smo jih smeli samo v taslabo brisačo. Ob umivalniku sta viseli dve, taboljša je bila lepša, svetlejša in bolj suha, taslaba pa temnejša in mokra. Za kaj je mama uporabljala taboljšo brisačo, ne vem. Nisem upala vprašati, uporabila sem jo samo enkrat in potem celo dopoldne trepetala, ali me bo ujela pri tem kriminalu ali ne. Me ni.
Kava in WC papir torej v istem loncu. Oh, kako je zdaj drugače :-).
Ni komentarjev:
Objavite komentar