Kaj jaz vem zakaj. Niti ne iščem razlogov. In ker nisem niti najmanj strokovnjaka, da bi lahko predstavo ocenjevala strokovno, kritičarila in argumentirala, kot se šika, ocenjujem po stopnji zaljubljenosti. Simpl.
Na primer: zadnjič sem šla gledat predstavo Robinson v režiji Jake Andreja Vojevca in dramaturgiji Simone Hamer. V glavni vlogi nastopa Klemen Janežič. Ta je poleg publike tudi edini igralec na odru.
Jako nekako poznam – bil je moj sošolec na FF. Genij z dolgimi blond skuštranimi lasmi in češkorokerskim stilom. Skupaj z Natašo sem z njim preživela najbolj bizarnih 14 dni svojega življenja. Na nekem lingvističnem seminarju v Bolgariji. Kamor sva midve seveda pripotovali z ladjo in avtobusom. Vzelo nama je 4 dni. Ker se je takrat to zdelo blazno smiselno in stroškovno nezahtevno. In že na poti tja v Atenah malodane umrli od utrujenosti. Jaka je bil pametnejši, pripotoval je pač z vlakom v 1 dnevu, še manj. In stroškovno ni bil na slabšem od naju.
No, kakor koli :-). Jaka je, na svojo nesrečo/srečo kapavem, ena od tarč mojih Kupidovih zobotrebčkov. Sem malo zaljubljena vanj. Če bi morala oceniti to na skali od 1 do 10? Moram obrazložiti, ker mi številke in grafi od nekdaj ne ležijo.
Že ob prihodu v Kulturnico Lutkovnega gledališča, kjer se Robinson zbrodolomira, me je lepo pozdravil z: »O, lejolejo, Stranjčanko! Glih včeri sem se peljal s kolesom čez Stranje.«
Nekateri ljudje te po določenem času, ko se ne vidimo, začnejo ignorirat, češ, kao nikad sreli u životu, pa čeprav si mu na faksu ali srednji šoli napisal vse jebene spise v angleščini in ji držal prižgan čik, medtem ko je lulala čisti alkohol v nepekoče koprive. Ki bi jih falila in si zapalila rit, če ne bi bilo tebe. No, Jaka ni tak. Spremljam njegovo delo, odkar je diplomiral na AGRFT in vedno mu je uspelo, da se vanj zaljubim do 9.
To je Jaka. Potem je tu še Klemen. Mladi igralec, ravno frisch und fertig s faksa. Junges Gemüse. U božjomater podoben temule. Vseh mojih 16 razcepljenih se strinja, da je fant res en grande talent. Tiste vrste, ki mu slediš. Ta frdamani talent mu pronica iz vsake pore precej izklesanega, verjetno plesalskega telesa. Čeprav bi lahko bil tudi plezalec. Talent izstopi iz njega, se sprehodi med publiko, te objame. Vsakega posebej. In odskaklja nazaj. Otroško, lahkotno.
Ujame te z očmi in drži pogled. Njegova pripoved je intenzivna, zelo skladna z glasom in prizorom, ki ga špila. Lahko je deški in navihan, lahko je zatežen, puhlo domišljav in nečimrn. Ali pa samo žalosten. Močan in na trenutke zelo čustven.
V enem prizoru predstave, ki je sicer polna humorja in pomoje tudi mišljena tako, da znova in znova izzove smeh, se mi je zdel popolnoma gol. Čustveno gol. In ga publika ni štekala. Smejali so se. Jaz se nisem. Ker midva sva štekala, stari. :-)
No, takele se grem, ko me spustijo samo samcato v Ljubljano, da grem na gledališko predstavo. In to celo v Lutkovno gledališče!
Polagam vsem na dušo, ker tja tale zadevica res paše: pojdite ga zabožjovoljo pogledat. Robinsona.
Tale zapis najbrž rabi endnote: Do not worry. I am not a stalker.
V enem prizoru predstave, ki je sicer polna humorja in pomoje tudi mišljena tako, da znova in znova izzove smeh, se mi je zdel popolnoma gol. Čustveno gol. In ga publika ni štekala. Smejali so se. Jaz se nisem. Ker midva sva štekala, stari. :-)
No, takele se grem, ko me spustijo samo samcato v Ljubljano, da grem na gledališko predstavo. In to celo v Lutkovno gledališče!
Polagam vsem na dušo, ker tja tale zadevica res paše: pojdite ga zabožjovoljo pogledat. Robinsona.
Tale zapis najbrž rabi endnote: Do not worry. I am not a stalker.
Ni komentarjev:
Objavite komentar