118.575 plus ena

Toliko nas je. Nezaposlenih. Ja, tudi jaz. Od decembra lani. Ne želim jadikovat, službo bom dobila, imam samo eno luštno zgodbico, ki jo želim povedati, medtem ko na Studiu City poslušam ministrico za delo družino in socialne zadeve dr. Mrakovo, ki govori o aktivni politiki zaposlovanja. In o ključnih problemih zakonodaje in sistema.
No.
Tako kot vsi brezposelni jadniki sem tudi sama dobila svetovalko. Tako se imenujejo. Pri njej sem bila od nastopa brezposelnosti dvakrat, pa enkrat mi je en teden skupaj pošiljala potrdilo, ki sem ga potrebovala. Po navadni pošti.
Prvič me je poslala v knjigarno po obrazec »MNJŽ«, da sem se sploh lahko prijavila, v roke naložila dve brošuri, naklikala moj zaposlitveni načrt in me poslala na pot v svet prijaznih delodajalcev, ki so čakali name. Svetovala mi je, naj se čim prej lotim iskanja zaposlitve. Bohlonaj. Ker sem morala urediti še zdravstveno zavarovanje, mi je svetovala, naj si ga grem uredit. In še, naj to grem urejat na ZZZS. Ker sem želela dobivati nadomestilo za brezposelne, mi je svetovala, da si ga uredim.

(Refren. avtorica grafike: Maja B. Jančič All rights reserved.)

V času od prvega do drugega obiska sem seveda bila aktivna, pošiljala prošnje tamo i onamo, povsod po malem. Odziv blazno dober, tako dober, da sem junija zopet morala priti do svoje svetovalke in si podaljšati status.
Klicala sem torej svojo svetovalko konec maja, če si moram kaj podaljšati svoj privilegirani status ali je to urejeno avtomatično. Bi lahko bilo, ane :-). Pač, glupo pitanje.
»Joj, joj, nama je pa že vse preteklo! Hitro pridite sem! Joj, joj!« No, potem le ni bilo tako nujno, saj je na moj prestrašeni: »Ja, a lahko že danes popoldne ob 15.30 pridem?« odgovorila, da v roku 14 dni bo čisto OK.
Zanimalo me je še, ali morda potrebuje vse moje prošnje za službo za v arhiv in morda v komentar, če bi lahko kaj izboljšala. Je rekla, da ne. Tega res ne potrebuje. Če hočem, ji lahko pošljem seznam prijav v wordovi tabeli. Ja, OK, pa v wordovi, če so tako natančni.
Sem vestno pripravila tabelico, poslala po mailu in čez par dni prikrevsljala k njej. Seveda me ni poznala, ta moja svetovalka za zaposlitev. Sem bila pri njej le enkrat.
Maila z evidenco prijav na delovna mesta v wordovi tabeli še ni odprla.
Zopet je preklikala moj zaposlitveni načrt, mi dala zadevo podpisat in pripomnila, da je res fino, da imam visoko izobrazbo. Pri tem me ni nikoli pogledala v oči. Tisto klikanje mora biti zares zafrknjeno in mora zahtevati celega človeka. Ne predstavljam si integralov, odvodov, enačb in ugank, ki jih je morala moja svetovalka v realnem času reševati, medtem ko sem jaz nasproti čičala in čakala na njen pogled.
Ko je končala, mi je svetovala, naj si čim prej uredim zdravstveno zavarovanje. Ko sem vprašala, ali je kakršna koli možnost za denarno pomoč, ker nimam prav nobenega prihodka, hkrati pa zaradi težav s križem in post-op kolena hodim na precej samoplačniških fizioterapij. Svetovala mi je, naj grem na Center za socialno delo. Kar iz glave. Hvala ji za ta nasvet.
Povrtala sem še, kako je z olajšavami za prispevke samozaposlenih, ki prihaja v juliju. Mi je razložila, da ... ja, da prihaja. Jaz pa sem lahko odšla.
Kasneje na Zavodu za zdravstveno zavarovanje RS so me poslali v knjigarno po obrazec »MJNKŽ« in smo stvar uredili. Seveda položnic ne pošiljajo po mailu. Trajnika ni.
Nato sem se odpravila še na Center za socialno delo, kjer nisem vedela, kako točno se taka denarna pomoč imenuje in so se mi tri njihove zaposlene svetovalke smejale na hodniku, medtem ko sem mencala in izumljala raznorazna imena zanjo. Bilo me je sram, prav sram me je bilo. Kajvem zakaj. One so bile tam na klepetu. Končno so me poslale na prava vrata – prej pa zahtevale, da povem svoj priimek. Pojasnile so, da so vrata urejena po abecedi. Ker je moj priimek ob koncu abecede, sem padla na vrata R-T. Ne vem, kako rihtajo, če imajo kdaj pred temi vrati gužvo. Verjetno je priporočljivo, da imaš vsaj dva priimka, potem si hitreje na vrsti.
No, tam me je gospodična poslala po še en obrazec v knjigarno in razložila, da če bom imela kako vprašanje, naj pogledam na spletno stran. OK.

Tako je to pri nas z aktivno politiko zaposlovanja v praksi. To so naši svetovalci.

Medtem ko sem tole napisala do konca, je ravno Anita Ogulin izgovarjala zadnje besede na gostovanju pri Štefančiču: »(...) brez upanja in prihodnosti, ne krivi ne dolžni.«
Ditto, Anita.