torek, 11. junij 2013

118.575 plus ena

Toliko nas je. Nezaposlenih. Ja, tudi jaz. Od decembra lani. Ne želim jadikovat, službo bom dobila, imam samo eno luštno zgodbico, ki jo želim povedati, medtem ko na Studiu City poslušam ministrico za delo družino in socialne zadeve dr. Mrakovo, ki govori o aktivni politiki zaposlovanja. In o ključnih problemih zakonodaje in sistema.
No.
Tako kot vsi brezposelni jadniki sem tudi sama dobila svetovalko. Tako se imenujejo. Pri njej sem bila od nastopa brezposelnosti dvakrat, pa enkrat mi je en teden skupaj pošiljala potrdilo, ki sem ga potrebovala. Po navadni pošti.
Prvič me je poslala v knjigarno po obrazec »MNJŽ«, da sem se sploh lahko prijavila, v roke naložila dve brošuri, naklikala moj zaposlitveni načrt in me poslala na pot v svet prijaznih delodajalcev, ki so čakali name. Svetovala mi je, naj se čim prej lotim iskanja zaposlitve. Bohlonaj. Ker sem morala urediti še zdravstveno zavarovanje, mi je svetovala, naj si ga grem uredit. In še, naj to grem urejat na ZZZS. Ker sem želela dobivati nadomestilo za brezposelne, mi je svetovala, da si ga uredim.

(Refren. avtorica grafike: Maja B. Jančič All rights reserved.)

V času od prvega do drugega obiska sem seveda bila aktivna, pošiljala prošnje tamo i onamo, povsod po malem. Odziv blazno dober, tako dober, da sem junija zopet morala priti do svoje svetovalke in si podaljšati status.
Klicala sem torej svojo svetovalko konec maja, če si moram kaj podaljšati svoj privilegirani status ali je to urejeno avtomatično. Bi lahko bilo, ane :-). Pač, glupo pitanje.
»Joj, joj, nama je pa že vse preteklo! Hitro pridite sem! Joj, joj!« No, potem le ni bilo tako nujno, saj je na moj prestrašeni: »Ja, a lahko že danes popoldne ob 15.30 pridem?« odgovorila, da v roku 14 dni bo čisto OK.
Zanimalo me je še, ali morda potrebuje vse moje prošnje za službo za v arhiv in morda v komentar, če bi lahko kaj izboljšala. Je rekla, da ne. Tega res ne potrebuje. Če hočem, ji lahko pošljem seznam prijav v wordovi tabeli. Ja, OK, pa v wordovi, če so tako natančni.
Sem vestno pripravila tabelico, poslala po mailu in čez par dni prikrevsljala k njej. Seveda me ni poznala, ta moja svetovalka za zaposlitev. Sem bila pri njej le enkrat.
Maila z evidenco prijav na delovna mesta v wordovi tabeli še ni odprla.
Zopet je preklikala moj zaposlitveni načrt, mi dala zadevo podpisat in pripomnila, da je res fino, da imam visoko izobrazbo. Pri tem me ni nikoli pogledala v oči. Tisto klikanje mora biti zares zafrknjeno in mora zahtevati celega človeka. Ne predstavljam si integralov, odvodov, enačb in ugank, ki jih je morala moja svetovalka v realnem času reševati, medtem ko sem jaz nasproti čičala in čakala na njen pogled.
Ko je končala, mi je svetovala, naj si čim prej uredim zdravstveno zavarovanje. Ko sem vprašala, ali je kakršna koli možnost za denarno pomoč, ker nimam prav nobenega prihodka, hkrati pa zaradi težav s križem in post-op kolena hodim na precej samoplačniških fizioterapij. Svetovala mi je, naj grem na Center za socialno delo. Kar iz glave. Hvala ji za ta nasvet.
Povrtala sem še, kako je z olajšavami za prispevke samozaposlenih, ki prihaja v juliju. Mi je razložila, da ... ja, da prihaja. Jaz pa sem lahko odšla.
Kasneje na Zavodu za zdravstveno zavarovanje RS so me poslali v knjigarno po obrazec »MJNKŽ« in smo stvar uredili. Seveda položnic ne pošiljajo po mailu. Trajnika ni.
Nato sem se odpravila še na Center za socialno delo, kjer nisem vedela, kako točno se taka denarna pomoč imenuje in so se mi tri njihove zaposlene svetovalke smejale na hodniku, medtem ko sem mencala in izumljala raznorazna imena zanjo. Bilo me je sram, prav sram me je bilo. Kajvem zakaj. One so bile tam na klepetu. Končno so me poslale na prava vrata – prej pa zahtevale, da povem svoj priimek. Pojasnile so, da so vrata urejena po abecedi. Ker je moj priimek ob koncu abecede, sem padla na vrata R-T. Ne vem, kako rihtajo, če imajo kdaj pred temi vrati gužvo. Verjetno je priporočljivo, da imaš vsaj dva priimka, potem si hitreje na vrsti.
No, tam me je gospodična poslala po še en obrazec v knjigarno in razložila, da če bom imela kako vprašanje, naj pogledam na spletno stran. OK.

Tako je to pri nas z aktivno politiko zaposlovanja v praksi. To so naši svetovalci.

Medtem ko sem tole napisala do konca, je ravno Anita Ogulin izgovarjala zadnje besede na gostovanju pri Štefančiču: »(...) brez upanja in prihodnosti, ne krivi ne dolžni.«
Ditto, Anita.

14 komentarjev:

Anonimni pravi ...

če te zanima samozaposlitev s subvencijo, reci svetovalki, naj te da čim prej na čakalno listo. sicer pa sploh nimam drugega komentarja kot bruh na državo in njene čudovite institucije.

striti pravi ...

Hvala ti, bom!

Manya Erman pravi ...

te osebke na zavodu bi za pol leta postavila v naše kože...da bi videli na kaj naletimo na zavodih...

striti pravi ...

točno tako. najverjetneje pa se svoje nemoči tudi sami zavedajo. se mi nekako zdi, da tam tudi najbolj zagreti obupajo in otopijo.

Pegaz pravi ...

Striti :(
Tole, kar si opisala, zveni kot Carol pri Little Britain: "Computer says No..."
Nur Mut!

striti pravi ...

Pegaz :-,
saj bo, v inozemstvu pravijo between jobs pa to, ane? Je pa tista gospa točno tko, kot si rekel, ja. Computer says no - ampak se nisem spomnila nanjo, dbest!

Anonimni pravi ...

Hej, folk, aktivna politika zaposlovanja vsako leto omogoči cca. 10000 brezposelnim, da se zaposlijo ali samozaposlijo. Tudi sama sem bila med njimi. Sem nekdanja brezposelna in se še zelo dobro spomnim, kaj pomeni iskati službo. Več kot 1 leto. Taki imajo potem prednost pri programih.

striti pravi ...

10.000. To se zgodi, brez da bi na Zavodu kaj dosti mignili preko svojih običajnih postopkov. Če je zdaj brezposelnih toliko več, bodo morali prestaviti v višjo prestavo. Mnogo višjo. Za moje pojme bi se svetovalec lahko imenoval nekdo, ki spozna tvoje prednosti, tvoj profil in ti na podlagi tega predlagal, kam se lahko obrneš. Ajmebože, lahko bi se tudi zmenil za sestanek. Če bi bilo takih mojega profila več, bi seveda izbral delodajalec. Ampak ne. Svetovalci tega ne počno. Daleč daleč od tega.
Čestitam pa za službo, vsekakor.
Tudi jaz sem jo zdaj dobila. No thanks to my advisor.

Mojca pravi ...

Zelo lepo napisano! Grem čez isto sranje, samo da se moja svetovalka še malce trese zraven, ko jaz pač tiho sedim, ker ji res nimam več kaj povedat :))) aja no po tresenju pa me še malce nadere, da nisem aktivna in v istem stavku pove, da nas je pa res dost brezposelnih (z družbosolovno izobrazbo seveda) ... in ko ji nazaj lagano rečem, da je to, da sedi za to mizo in delila nasvete najlažje in nima pojma kako je dokler SAM nisi v tej situaciji mi pač vseeno skesano prikima ... jah, se probam izogibat zavodu kokr se le da. lp

Anonimni pravi ...

Smolar pravi: Zavod za zaposlovanje, to je kraj, kjer se končajo sanje... Rešitev vidim v tem, da nesposobne svetovalce, ki jim dol visi za brezposelne, se rukne na cesto, da sami izkusijo kako je biti v takšni situaciji. Nato pa zaposliti svetovalce, ki imajo izkušnje. In to so brezposelni. Opažam, da tako imenovani svetovalci nimajo nobene spoštovanja do sočloveka, imajo se za nekaj več, ker oni imajo službo, ti pa ne. Drugače pa glavo gor in vztrajat!

Anonimni pravi ...

Ne da bi branil naše zavode, samo vseeno, Slovenska mladina je tak razvajena, da bi rada, da te nekdo za rokico odpelje do delodajalca, pa ti zrihta službo, on ti pa potem pove kaj boš delal pa koliko boš mel plače. Nobene zagnanosti, nobene iznajdljivosti, nič... Mrtva generacija.

Danes, v času interenta, si vse kar rabiš vedet o iskanju zaposlitve, o zdravstvenem zavarovanju, subvencijah, delovni zakonodaji itd... lahko poiščeš v nekaj minutah. Če nimaš službe maš čisto dovolj časa, da naštudiraš zadeve do te mere, da veš več kot ti kekci na zavodih. In ko to vse veš, jih v bistvu ne rabiš. Ampak tisti, ki je vse to sposoben naredit, ma tudi dovolj volje, da bo našel službo, ali pri nas ali pa malo bolj severno. Spletni portali so polni prostih delovnih mest in boljše kot svetovalce je vprašat delodajalca, zakaj te ni izbral v naslednji krog ali pa za delo.

Samo ne, naša mladina more met vse servirano na krožniku. Od osnovne šole do konca študija.

Moje mnenje je, da tisti, ki rabijo oz. se zanašajo na pomoč zavoda pri iskanju zaposlitve, slednje nebodo nikoli dobili.

striti pravi ...

Aninonimni, si sam/a poveda/-a v komentarju - (...) jih v bistvu ne rabiš. Ja, zakaj madona, jih pa potem imamo? In če se ne motim, črpajo denar iz države. Se pravi od mene in tebe.

Si pa predstavljam, da tja pridejo tudi ljudje, morda starejši in morda nevešči dela s spletom, pisanjem tega in onega, klicarjenjem naokoli ..., ki bi aktivno svetovanje krvavo potrebovali. Ampak ne takega, kot smo ga deležni zdaj. Tega res ne rabimo.

Anonimni pravi ...

mamo jih zato, ker je narava pač takšna da so eni ljudje manj sposobni (al pa tudi enostavno leni) za delo. Slovenija pa se ne more rešit neke miselnosti, ki je preživeta, in sicer, da bi morali biti vsi enaki. Stara socialistična ureditev je potem pač problem reševala tako, da so naredli državne centre, ki so iskali vsem ljudem službo.

Danes maš vsaj ene 4 privatne firme, ki so dosti boljše v tem kot Zavod za zaposlovanje (Addeco, Manpower, trenkwalder, itd..), ki ti bodo boljše našle službo. Da se o specifičnih headhunter firmah, ki iščejo strokovnjake sploh ne pogovarjamo. Tak da ja, se strinjam, ukinit te naloge zavoda za zaposlovanje in dnar namenit za kaj bolj pametnega. Tisti, ki hoče najt delo, ga bo vedno našel. Tisti, ki pa je šel študirat npr. primerjalno književnost pa bo pač moral razmislit, ali bo vztrajal v tem poklicu ali pa je pripravljen se naučit tudi kaj drugega. Zelo enostavno.

striti pravi ...

No, v nečem se pa le strinjava, in sicer, da je Zavod za zaposlovanje v obliki, kot ga furajo trenutno, samo odvečni strošek.