Leta 2007 se je kot poledenela snežna ploskev znašla pod mojimi lepimi rdečimi krplji in me odnesla 50 metrov nižje v neko grapo pod Mojstrovko. Končala sem v globokem snegu, živa, zdrava, sneg pa se je zagnetel povsod, kamor se ne bi smel. Obilno in mrzlo na pregreto kožo. Pot zdrsa sem si dobro izbrala, manjkalo je par cm, pa bi šlo na skale naglavački.
Sem človek ritualov. Priznam. Vsak dan pred službo potrebujem nekaj pregibvanja udov. Tako sem leta 2008 sem v rahlem drncu po januarsko ledenem jutru zmotila Njeno ledeno bistvo. Bila je tesno zleknjena na asfaltnem klancu. Ne vem, kaj sta počela, a očitno za to nista potrebovala še mene. Vrgla sta me iz ravnotežja, ko me sta me začutila blizu. Pristala sem na desni roki. Ki sem jo seveda zlomila. Malce jebeno je bilo to, da se to ni zgodilo pred hišo. Roko je bilo treba še prinesti domov. In potem zbuditi nekoga, da me odpelje na urgenco. Kjer sem bila prvič pod narkozo. Kar je tudi nekaj, ane.
Sem dala vodnim srečanjem potem nekaj časa mir. Do junija leta 2009, ko me cca. 7 km ni spustila iz svojega objema. Vedno znova me je prevračala na glavo in se nepovabljeno razlivala po mojem besnopaničenm žvotu. Predstavila se je kot Bohinjka, zmenek sva imeli v njeni strugi. Ravno po nekem težkem dežju. Jaz v kajaku, ona nekaj časa pod mano, nekaj časa vsenaokrog mene. Občutek, ko te reka prevrne na glavo in te nosi s seboj, ti pa imaš noge v čolnu, na njem zahaklano špricdeko, škrg še nisi razvil, je podoben ... Ne vem čemu. Popolna panika. Rada bi videla fotko, ko sem se takrat naplavila do površja. Gospa Reka pa nič, je že zbrzela mimo.
Zadnji usodni zmenek. Enkrat aprila leta 2010. Tokrat je legla na Kočno v Kamniških Alpah. Očitno imata nekaj s soncem, je postajala vedno bolj mehka in voljna, ko jo je obliznilo. In spet – kristusove gate - se je striti znašel kot tretji patak v ljubezenskem trikotniku. Med smučanjem po prelepi flanki proti Dolcam sta me imela ga. Snegovna in g. Solence dovolj. Na levem zavoju sta mi zarila levo smučko v sneg, koleno pa je glasno spustilo dušo. To poslednje ljubezensko znamenje nosim še vedno. Koleno noče in noče in noče v redu. Dolgo preboleva vodno fatalkototalko.
Po drugi strani pa sem zadnjič spila kozarec vode. In še danes sem OK
Ni komentarjev:
Objavite komentar