Skelet .... skeleče ... skaljeno

Sem zadnjič gledala Dobro uro na TV Slovenija. Vodil jo je Akira Hasegawa. Koncept je tak, da v kaki uri zamenja nekaj gostov, govorijo pa o tematikah, ki naj bi bile blizu mlajši populaciji oz. če niso, naj bi ji to bilo predstavljeno v njihovem jeziku. Ene 3 metre stran od Akija in osrednjih gostov zato posedijo par srednješolcev, »debaterjev«, ki naj se vključujejo v debato. Ko jih taveliki povabijo. Anede. Super koncept. Narekovaji pri debaterjih zato, ker debata se še nikoli, res nikoli ni razvila. Zaradi ... pojma nimam. Imam mnenje, ki je ... slabo.

Ampak danes ne bom o tem.

Govorili so o prijateljih, prijateljstvu, kdo je pravi prijatelj. Med drugim se je pojavilo vprašanje »Kaj pa, če izveš, da tvojega prijatelja/prijateljico partner vara?« Vsi po vrsti so se strinjali, da bi jim pravi prijatelji to povedali. Ker ... tako se pač dela. In če bi kogar koli v naši lepi vprašala, kaj bi storili, sem ziher, da bi jih 93,457 % izstrelilo: »Povedat je treba.«

No, pa lažemo. Lažete. Lažejo.

Po mojih izkušnjah smo tiho kot najgrše in najbolj umazane riti. In prepričana sem, da je ljudi s podobnimi zgodbami ogromno ogromno. Preveč.

Mučno poglavje v mojem življenju.
Tam okoli 18.-ega leta sem bila zaljubljena. Tako zelo. Tako slepo. Težava je bila v tem, da sva v tej zvezi vsak živela svojo zgodbo. Kakor koli. Prevaral me je. Večkrat. Za eno vem zagotovo, za druge ... ne vem. Bolelo je, skelelo je, črvičilo, raztrgalo me je na prafaktorje. In bolelo je dvojno. Da si je gospodič privoščil kak izlet v tuja lovišča, so namreč vedeli domala vsi v moji družbi. Živela sem v majhni vasi in ti ljudje so bili takrat moj svet. Moji ljudje. In nihče ni nič rekel. Nihče.

Ko pride resnica na dan, se počutiš ponižanega, nepomembnega, marionetastega, zadnje sviralo. Ne bom rekla škrlatno oznamčenega. Tista šivanka v kupu sena. To si ti. In kričiš, rjoveš, besniš. Pa jih boli kurac.

Nikoli, nikoli jim tega ne pozabiš.
Vedno, ko se z mislimi slučajno zapelješ rikverc malo preveč, tja, se vate priplazi tista trnava bolečina. Nosiš s seboj, čeprav si fanteta že zdavnaj pozabila.

Tako da ... zelo zelo dvomim v deklarirano iskrenost mladih punc in fantov iz Dobre ure.
Naj jim nekdo pove, da bodo stisnili rep med noge in govorili: "Pa naj se sama zmenita. Ne morem se jaz vmešavat zdaj v to."

Lepo prosim. Ker Slovenceljni se res nikamor nikoli ne vmešavamo. Nikomur ne solimo pameti.
Anedane?