torek, 02. september 2014

september. prosojnica. svetobolje.

vir: searchenginejournal.com
v srednji šoli smo pri slovi obravnavali pesmico. poezijo. ne vem več ne avtorja ne naslova ne nič. spomnim pa se prosojnice, s katere smo si v zvezke s trdimi platnicami prepisovali, »kaj je pesnik s tem hotel povedati«.

profesorica je oboževala prosojnice. pomoje je šlo pol šolskega budgeta za te jebene prosojnice. na uro smo jih podesili 5 – 6, razen ko smo pisali esej, test, trepetali pred spraševanjem ali zaključevali ocene.

njen način podajanja snovi je bil ustaljen, stabilen. podoben vlaganju kumaric v bližnji eti. vsak korak premišljen, dodelan, felerlos. rostfraj. pesmico smo najprej prebrali na glas. po tem ko nam je, iskaje prostovoljne bralce literarnih cvetk, zbezala glave izpod klopi. branje naglas v srednji pač ni blo kul. in potem je sledila dirka, boj za preživetje. prepisovanje snovi s prosojnic v zvezke. vmes je profesorica ves čas razlagala, ampak si upam trdit, da je noben mandelc ni poslušal, ker smo se vsi tako zagrizeno borili s prelivanjem znanja prek prosojnic skozi kemike na papir.

bohnedej, da ti kemik neha pisat, da nimaš izpiljene tehnike menjave barv ali da ti celo zmanjka listov v zvezku. madafaka. popušiš. prosojnice so bile pripravljene v obliki alinej. naslov pesmice z rdečo in v caps lock. podnaslov z zeleno. bulleti za alineje s črno. snov in njen balast v oklepajih z modro. podčrtavanje izmenjaje s črno in rdečo. kokr kdaj. prišlo je tudi do obkroževanja, a preredkokrat, da bi kar koli lahko posplošila.

vsebina alinej je bila diareja besednih zvez, strokovnih izrazov, mokrozvenečih samostalnikov. čist preveč samostalnikov. ki so se nekako na poti domov uspeli močno močno zašifrirat. ko si čez par tednov zvezek spet odprl, da bi se kaj naučil, je vse skupaj ličilo na en rahlo spodletel poskus ponavljajočega se barvnega vzorca. pomen je šel pa-pa.
pesniški jezik, vrsta pesmi, časovno krajevni okvir, metaforika, ključni izrazi, celostno zvočenje pesmi, uporabljeni jezik, intertekstualnost, razpoloženje pesmi, zgodovinsko ozadje, pesnikov osebni nazor – vse to se je prepletlo v neotipljivo gmoto khm ... »znanja«. sem se sicer potem vse naučila, razumela pa nič kaj dosti. za to mi je še danes žal. ker poezija je tako zelo otipljiva in pretočna.

no, in če se vrnem nazaj, na to našo pesmico pri slovi. med drugim smo prepisali tudi tole:
svetobolje – občutje - pogled na svet – prešeren – schopenhauer – stritar – romantika - jambski ritem - predstopnja romantike. 
in še kaj. blage veze nisem mela, kaj naj bi to svetobolje bilo. kakšen si, ko si svetoboljen? kaj vidiš? kaj vohaš? kaj okušaš? je dovolj vanilije? imaš mrzle roke?

zakaj hudiča nam recimo niso povedali, da je svetobolje tisto, kar smo čutili 1. septembra, ob začetku srednješolske agonije kontrolk? ena nepopisna, mrzla, sivočrna žalost in brezizhodnost.

2 komentarja:

Esmić pravi ...

Nekje sred morja, dalec od "pretocne" domovine, v globini najljubsih sanj, me prebudi glas petelina. Oster kot brivnik in domac kot zganci z ocvirki. Madafaka...:)
Pa kao da je u svetubolje...

striti pravi ...

esmić, js mam svetobolje po tebi.