razdelane tri krasne

poleti sem se lotila projekta. ki ga nisem dokončala. nisem prišla do dna, nisem imela dovolj volje, nisem raziskovalni tip. nekaj. ne vem. danes mu tu postavljam piko, ker mi že predolgo razgraja po glavi. mora ven.

skratka. apparatus je letošnjo pomlad gostil glenna fleishmana. ta ima tu na balkanu prijatelja, praktično domorodca. ta mu je povedal, da slovenščina sploh ne pozna kletvic, vulgarnega jezika, opolzkosti. in da si jih zato izposoja iz drugih jezikov, npr. iz nekdanje srbohrvaščine. anže mu je pritrdil in potem je pogovor pač šel drugam. jaz pa ne.

ta odsotnost kletvic mi ni šla iz glave. a slovenščina res nima sočnega asortimana kletvic? ok. ima poskuse, kot so npr. »naj ti krava ohrovt požre«, »tristo kosmatih«, »kristusove gate«, »jasasna«, »orka sveder«, »arduš nahamol« ... ampak. ne samo da teh ne uporabljam, ko sem res jezna, tudi nisem vseh poznala. še najbolj zaživijo v pravljicah. zadnjič sem jih spet srečala v medeni pravljici od makarovičeve. sej so luštne in ne od muh, samo ... niso prav žmohtne. takih praviloma ne nosimo na prsih in hlačnicah, ne lepimo po hladilnikih in ne mažemo z njimi pravljic.

žmohtno kletvico razumem kot nekaj, kar užali tistega, ki mu je namenjena in v zadrego spravi tistega, ki jo izreče. je kot top udarec v čelo in stiskanje jeter, vranice ali kar koli že je tam spodaj. precej fizična stvar. kot bi iz možgana naredila po telesu še en spoznavni krog po vampih. tako jaz to vidim. kaj pa učenjaki menijo o preklinjanju? vohljala sem po različnih virih in medtem  - nekje konec avgusta - seveda izgubila sled za tistim, kar me je pravzaprav zanimalo.

in tu bi se lahko ta zapis končal. ampak ne. ne bom. ne morem. še mora ven.

neslo me je med žaljivke, sovražni govor, še posebej dosti časa sem kampirala na infiltraciji ideologije v slovaropisje. morda zato, ker so slovarji zdaj pri nas nekako aktualna tema, smo ravno dobili dopolnjen sskj.

zadnjič je bil na tv slovenija res zanimiv intervju s profesorjem markom snojem. tudi on se je narahlo dotaknil kletvic, pojasnil, da jih vnašajo tudi v sskj, če se pojavijo v kakem knjižnem besedilu, da pa jim seveda nataknejo oznako vulgarno. ponavadi so te oznake zapisane poševno, okrajšano in  manjše. na voditeljičino vprašanje, ali na konotacijo besed v slovarju kakor koli vpliva politična opredeljenost slovaropiscev, je seveda rekel, da ne. da so oni objektivni. pa niso vedno bili. objektivni, mislim. izvedela sem, da je ponavadi skozi zgodovino nad slovaropisci vedno slonela težka roka cenzure. varuhlje naroda pred težo besed. ta se je skrivala v kleru in drugih na visokih položajih. včasih se je zajedla celo med avtorje slovarjev, tako da še nekega  upora ni moglo biti. tako na primer bernard nežmah v kletvicah in psovkah - ako ni ravno masturbiral s svojo francoščino, starinskimi besedami in tujkami - pove, da je nekje do 17. stoletja iz slovarja izginila beseda jebacha, ki je tistihmal pomenila pogačo. pa tudi botanična in zoološka imena, kot so pizdogriz, pizdohlast, pizdurka, pizdomičje so jo ucvrla ven iz slovarja in besednjaka. oziroma so za cvrtje poskrbeli varuhi.

po drugi svetovni je prevajanje otroške in mladinske literature menda nadzirala neka ideološka komisija (komisija za tisk in agitacijo), ki je v službi pranja narodovega možgana precej posegala v vsebino prevodov. vse, kar je v izvirnikih mejilo na religiozno, duhovno, farško, kar je imelo kakršno koli obredno nianso, se je s prevodom izgubilo ali presnovilo v sprejemljivejšo obliko. nike k. pokorn pravi, da sta celo bambi od disneya in otok zakladov od stevensona bila takrat problematična. dost hardcore, tole. me je precej šokiralo.

zašla sem ubožjomater predaleč, kot vidiš. digresija za crknit.

nazaj na špuro sem se trudoma zvlekla samo zato, da dokončam razgrajanje v glavi.

also.

kako to da angleško »cunt« zlahka navržem brez pomisleka, naglas in ne glede na kontekst, slovensko različico (pizda) pa me precej zabremza, še v besedilu jo ogradim z oklepajem? Jo čutim kot premočno, malo nevarno za vsakdanjo rabo. ne moreš tega kr nekomu rečt, razen ... razen če ti res ni že vsega ohrovta zgrizu.

sem se spomnila potem na marka snoja in si blazno poenostavila stvar: v maternem jeziku pač človek najbrž intuitivno zazna, razume, tipa, okuša in voha oznake tipa vulg., ki so nametane okoli posamezne kletvice v slovarjih. in ker čuti, tudi razume v vseh možnih odtenkih.

del raziskave ...  hud mušni masaker. s spremnim besedilom. 

da bo ta blodnjava od raziskave, kot se šika, je bilo treba tezo, ki je nisem našla, potrditi še z eksperimentom. naturlih. kako torej to izvesti? rešitev mi je serviral snojev marko. na koncu prej omenjenega intervjuja je rekel: »besede živijo v naših glavah. in ne v slovarjih. če jih bomo uporabljali, bodo živele.«

no, in sem si napisala nekaj mrtvih psovk (pizdohlasti, pizdogrizi) in nekaj živih psovk (prasica, pička, kreten) in nekaj tujih psovk (wanker, fucker, fuck you ...) na list papirja. na več listov papirja. potem sem šla pred ogledalo in jih prebrala naglas. pošteno sem se ozmerjala. najbolj sem vranico čutila piskati ob slovenskih živih psovkah. malo manj, pa še vseeno mi ni bilo vseeno, ko sem se zmerjala s pizdohlastom. skorajda nič pa me ni stisnilo, ko sem si zabrusila fuck you, fucker in te fore.

tako da – ja. eksperiment je neovrgljivo dokazal. pika.

del raziskave je prikazan na fotki.  list s psovkami je bil namenjen eksperimentu, zgodil se je hud mušni masaker. s spremnim besedilom.