sobota, 01. november 2014

pomfrit v mont'l pa gasa.

vir: thenurseries.com
prvi november je. sem doma, zagazila sem v zgodovino pornografije, pijem čaj. kokosov. na grob danes ne bom šla. bili pa so časi, ko smo za vse svete obredli vso možno pokojno žlahto, stali na vetru, gledali otožno v popisane marmornate plošče in s sogrobnjaki tekmovali v velikosti ikeban in številu sveč na kvadratni meter. kot vsi. ok, večina. vsaj 67 %.
ampak to je bilo še v redu.
ko sem bila otrok, se je vsako leto za prvi november naša najširša žlahta po mamini strani srečala v savinjski dolini, v gornjem gradu, kjer imajo joškovi gostilno. imenuje se pri jošku. kranjska linija je obsegala dve družini, vse ostalo (kakih petXštiri folka) pa so bili zgornjesavinjčani. mama je sicer savinjsko narečje zamenjala z neke vrste napol gorenjščine, debelega ł in murk pa se do danes ni znebila. te murke so en prvi november povzročile hud razdor v kranjski liniji žlahte. debeli ł mi je šel v puberteti neznansko na jetra. fuł, majkemi.
skratka, vsako leto, en cel dan cirka 30 sorodnikov na kupu. mal skreganih med sabo. če ne skreganih, se je blo pa treba vsaj mal zmrdovat nad likom in življenjem tega ali onega. to je že samo po sebi eksplozivna kombinacija, pol pa pride na sceno še gostilna. in z njo alko bruhalko.
bila sem generacija, ki je za maturitetno čtivo pri slovenščini fasala cankarjevega kurenta. tu je beseda 'tisoč' uporabljena neštetokrat in tale stavek se ponavlja: »tisoč ur bridkosti, le ena ura veselja in še ta je skopo odmerjena!« no, ko sem jo prvič prebrala, me je durhmarš neslo nazaj v prvonovembrske gornjegraške izlete.
vzpostavili smo neke vrste letno rutino.
tja se je kranjsko krilo pripeljalo čez črnivec. zaradi ovinkov gor in dol po prelazu mi je bilo vedno slabo. imeli smo v avtu tudi neko čudno črnobelo karirasto prevleko za sedeže, ki sem jo gledala kot začarana, da mi je bilo še bolj slabo. z glavobolom in plimajočim želodcem smo na štajersko prispeli okoli desetih zjutraj. najprej smo obredli grobove rajnikov in nanje položili tono cvetja in sveč. premerili situacijo levodesno, si izmenjali par resnih pogledov in odšli. vél je mrzel dokostni veter. vsakič. morda je gornji grad na kateri izmed bolj prepišnih leg v sloveniji. ne vem, bojo povedali geografi in vremenarji. mene je samo zeblo zeblo zeblo ko zlodej. to je tudi pregnalo slabost.
potem smo se odpravili k jošku. pozdravili smo vse znane in neznane sorodnike in si obrisali tujo slino in zadah po kavi in kolodontu z obraza.
pozdravni in odzdravni del dneva sta bila med drugim najbolj donosna posla v mojem otroštvu. nič mi ni bilo treba narediti, pa so mi strici in tete in botre in botri tlačili denar v roke, zraven pa šepetali prav na blizu: »na, polonček, od strica lojzeta/od tete slavke/silve/ olge.« to so bili za moje takratne zaloge hudi denarji in starša sta me vedno sumnjičavo gledala potem, ko sem doma štela »prigarano« bogastvo. rekla nista nič, ker sta se pomalem bala, da jima kakšno zakurim nazaj.
v gostilno smo vstopali kot žlahta. torej ne skozi njen uradni vhod, ampak skozi kuhinjo. tam je dišalo po vsem živem, najmočneje sta se vohala koleraba in cvrtje. zadaj za šankom smo stopicali mimo tisočih praznih steklenic, mimo hrupnih hladilnikov, zamaščenih umazanih posod in starikave pomivalke meri, ki smo jo komaj opazili v kupu pleha. no, kadar jo je kak flek prežgane in zlepljene masti ujezil, jo je bilo tudi slišati: »prokleto sranje! tagorte pa tadolte s to coto, ta reč pa neč!«
in pomfrit!! tega sem se tako zelo veselila, da sem na daleč spoznala zvok, ko je kuharica irena, sicer tudi moja teta v tretjem kolenu, v banjo vrelega prevrnila deset kil ravno prav tanko narezanega krompirja. to je bil najboljši pomfrit na svetu. nikoli ga ni zmanjkalo, vse rezine so bile čisto enake in zlatorumene, niti ena ni bila trda, prekuhana, surova ali predebela, kot sem bila vajena od doma. mama in oče sta se  zmrdovala nad tem pomfrijem. da je to neka novotarija, kupljena žagovina brez okusa. meh, za to mi je dol viselo.
medtem smo se posedli v veliko dvorano, okrašeno z lobanjami divjih živali. smo precej plenilska družina – sami lovci, mesarji in učitelji.
juha je bila bolj oranžna kot doma. zaradi kolerabe. nudli so bili tanjši in zato boljši. svinjske pečenke so imele tu enako zanič okus kot na kranjskem, solato si lahko okisal sam (!), orehovo potico pa so posipali z navadnim kristalnim cukrom, tako da je med zobmi še škrtala. doma smo imeli štaubcuker. nikakor ni šlo brez tenstanega krompirja, ki mi ga je mama za protiutež pomfriju – da bi mu pokradla čimveč zemlje - vrgla na krožnik, tudi če ga nisem hotela. v kepicah. bil je dober, za otroški okus malo preveč čebule. riž, tudi v kepicah, je vedno ostajal. ta je bil za kitajce, je govoril stric janek.
otroci smo pili oranžado, ki so ji tam rekli ora in ne stil kot doma. stari so pili neko »žvarovno« od belega vina. samo ena teta je pila rdeče vino. nekateri so ga zmešali v špricer; z radensko oziroma kislo vodo po  njihovo. kakor koli so ji že rekli, ni je bilo dovolj. preden je ura odbila 14.30, so bili že vsi fajhtni. do 15.30 je foter prvič zapel. do 16.30 so se začeli dreti ko živine, od nekod se je prikazal stric joško s harmoniko in vse je postalo čisto preveč podivjano, glasno, stavki niso več imeli nobenega smisla.
otroci smo se pobrali ven, ker smo začeli dobivati mešane občutke. ljudje, ki so bili malo prej neizpodbitne avtoritete, so se zdaj opotekali in trudoma tvorili plastelinaste stavke, kjer pike nisi našel, pa da se jebeš. iz ust jim je smrdelo, gledali so nekam v prazno in bili so potni. do 17. ure so se obvezno skregali. ne vsako leto vsi, par razboritih pa ni nikoli manjkalo. tudi pretep smo imeli, enkrat je lojze odšel v bulah in ostal brez zoba.
spomnim se, da sta se mama in njena sestrična enkrat na smrt sporekli, ker je ena trdila, da je v mladosti ravno v tej gostilniški kuhinji redno kuhala tople kumare (murke), druga pa, da njenih kumar ni nikoli jedla, skratka, da jih ne zna. luda kuća, ti rečem. ta spor je potem trajal še kak mesec, še danes jima toplih kumar ne omenja. si človek ne bi mislil, da je zelenjava lahko taka družinolomilka.
najhuje jih je bilo ob izteku dneva, okoli 19. ure, spraviti domov. takrat smo pobudo prevzeli otroci. ni bilo lahko. kako uro smo težili, da smo jih zvlekli iz prvega nadstropja v pritličje. tam je bilo treba mimo par ovir. šanka, naprimer. to je vzelo dodatno uro. in mimo vseh postaj v kuhinji. čez duri do avtomobilskih vrat. ta smo potem odprli in zaprli še petintridesetkrat, ker je vedno nekdo še nekaj pozabil povedati. ko smo jih končno zvalili v avto, smo bili na varnem.
slabost čez črnivec je bila nazajgrede, tudi če je bil šofer na smrt pijan, prava odrešitev. pijana vožnja takrat še ni bila nič takega.
doma smo se dokaj hitro pobrali spat. no, nekateri so imeli več ovir kot drugi. naslednje jutro je bilo morda za pet minut pri starejših članih družine čutiti nekaj zadrege, potem pa je že kdo zarobantil, da še nisi postlala postelje ali zakaj še nisi šla po drobnjak za juho.
in tako je bilo spet vse ok. naslednji torek sem ob 6.45 nesla denar v šolsko hranilnico.
obleke so mi še kak teden smrdele po gostilniškem cvrtju, potem pa se je vonj porazgubil.

1 komentar:

Anonimni pravi ...

Crknu od smeha, majkemi. Hahaha.
Še posebej, ker imamo vsi podobne zgodbe iz otroštva in družinskih "tradicij".
Pa super napisano.
huge like.