Hej,
kako si kaj? Vidim, da si tu in ker vem, da se dolgo nisva videli/a, ti moram nekaj razložiti.
Se nič ne javim, vem. Me nič ne vidiš, vem. Ljudje me sprašujejo, zakaj se umikam samo še na online. Zakaj se ne dobimo končno na kavi in zakaj jih ne pridem pogledat. Veliko taistih ljudi se je izključilo iz mojega lajfa, ker tega pri meni enostavno ne prenesejo. Saj sem v redu in vse, ampak to, da se kar umaknem, ni sprejemljivo. Eni mi zamerijo, drugim dol visi, tretji bi mi radi s to ali ono žavbico pomagali, četrti imajo družine in se niti nimajo časa ubadati s tem. In peti so tu, business as usual. Teh je tako malo, da komaj prikobacajo na prst ene roke.
Saj po eni strani vse zamerljivčke zastopim, ker prijateljstvo pomeni, da moraš znati tudi kaj dati. Tega najbrž od mene niso dobili v nekem bajnem odmerku. Priznam. Ne vem, če bi me v tem trenutku katera koli oseba na svetu opisala z besedo prijateljica. To je težko sprejeti, še težje napisati semkaj tebi in najtežje prebrati za sabo. Solze mi polzijo po licih. Zdaj je ena kapnila na leseno mizo, z drugimi pa mažem tipkovnico, ker si jih sproti brišem z lic.
Po drugi strani pa mi, po resnici povedano, samost paše. Ne vem, ali je to fair in prav in zdravo. Moti me, da mi stalno nekdo iz nekega kota dopoveduje in vrešči, da moram v družbo. Ne, nič mi ni treba. V družbi ... nisem jaz res jaz. Ne zares. In jaz hočem in moram biti jaz. Prav ničesar v življenju mi ni treba. Ta grduhasta lastnost ne pomeni, da imam kogar koli manj rada ali da z vsemi ne bi rada ostala prijateljica. Ampak preprosto ne gre. Ne gre vedno.
No, in ta opisana našpičena grmada od lastnosti je pri moji trenutni službi tako zelooo moteča :-). Zadnjič sem se tudi ujela pri misli: »Pa kaj hudiča, če se ti enkrat poročiš (saj ne kaže na to, no worries), komu boš rekla, da ti gre za pričo? Koga boš povabila na zadnjo večerjo? Sama boš morala." A je to sploh možno? Mislim, sploh me same ne bi v zakon spustili. Hudiča :-). Šla pa bom na ribo. Ja, gotovo bo riba.
No, smo na vezi,
Striti
