Kruh, svinjska krača in Dalai Lama

Prav nič se nisem veselila silvestrske dveurne vožnje na Severno Primorsko. Spet je bilo treba praznovati praznike in meni res že od nekdaj ni do proslavljanja praznine. A je treba kdaj tudi »take one for the team« oziroma »sprejeti enega za ekipo«, kot bi to prevedel priznani slovenski prevajalec Google.

Štart v meglenem popoldnevu res ni obetal ne vem kaj, a sem imela nobel družbo – spekla sem ogromen hlebec kruha in ta mi je ves topel dodobra dišavil popotovanje do Bovca. Ni pa bil pretirano zgovoren, so ga že morali žuliti orehi, ki sem jih nametala vanj.

(vir: ku.dk - niti približno ni tkole zgledal, bi blo pa fino, ko bi)

Že dolgo nisem videla jasnine in ko se je tam na Kokrici lepo zjasnilo in me je z leve pozdravil Triglav s svojimi pribočniki, je bilo vse skupaj že kar kičasto, tako da bi lahko kar tam odprla šampanjec.

Pa nisem, pot me je vodila naprej v ugašajoče leto. Hrušico sem mirno prešla – na Valu 202 so sicer javljali, da je nek pes zašel na AC. Saj ga razumem, res mora bit za umret, če imaš sluh sedemkrat boljši kot ljudje, okoli tebe pa že cel teden ofenziva s pirotehniko. Ni ga bilo, upam, da je našel mir.

Nekje pred okoli Zelencev sem slišala Vikija Grošlja, kako citira Dalaj Lamo, ko so ga vprašali po občutkih ob koncu 2012 ... rekel je, da če imaš v sebi ljubezen in sočut(en)je, ne rabiš nobene religije. Sem mu ploskala s koleni, mejdun, da sem mu.

Cigumigu po italijanskih vzpetinah je minil v besnem menjavanju radijskih postaj in iskanju Vala 202. A sem se vseeno morala zadovoljiti z logorejo ene italijanske postaje, kjer sem v 20 minutah izvedela samo to, da so vse restavracije v Trbižu tisto noč rezervirane in da Italijani za silvestra tradicionalno hrustajo svinjsko kračo in lečo. Ki je ni treba en dan prej namakati v vodi.

Vrh Predela je bil res polno zaseden z avtomobili, pa ne zato, ker bi bil tam kak novoletni poskus rušenja Schengena, ampak se točno ob meji na slovenski strani bohoti ena res vrhunska restavracija. Dobiš dobro ribo. Ne vem pa ne imena ribe ne imena restavracije. Se naučim, ko bom za Nedelo ali Mladino ocenjevala gostilne.  

Vijuganje navzdol proti smaragdni reki je bila ena sama »hoja« po robu. Ves čas sem bila na levi in na sredini in sem se počutla ko Madonna, »bending the hell out of all rules«.

Ko bi mignil, je bilo treba ugasnit dolge luči, ker sem se pripeljala v Bovec. Tam je res bobnelo – stene doline so votle in vsaka petarda je bomba. Res razumem ubogega psa s Hrušice.

Tam sem za eno bajto falila apartma, kamor sem bila namenjena, kar si štejem v strašen uspeh.

Skratka, kruh so potem zelo pohvalili, novo leto je prišlo brez problema. Od vsega si bom prehod v novo leto proustovsko zapomnila po vonju molčečega svežega kruha in glasu Nataše Štefe z Vala 202. Če bom vedela vnukom to povezavo tudi pojasniti, pa nisem ziher.  

Moč treh surovih krompirjev

Torej namen je bil, da se malo prečistim. Ob koncu leta se to res spodobi, tako pravijo vsi strokovnjaki in jedvastrokovnjaki; in še posebej čiščenje priporočajo ob koncu tako posračkanega leta, kot je bilo 2012 zame.

No, pred kakim mesecem dni sem obiskala ljubo prijateljico in mi je samo na hitro omenila kuro s sokom surovega krompirja. Ta ideja se je očitno enemu od mojih 16-ih zdela prekrasna, saj se mi je prva prikradla v misli, in to še preden sem izvedla desant na google, da si kaj prečiščevalnega preberem in zapišem in izvedem. Ker je bilo pograbiti lastno misel privlačneje kot klikati, je odločitev padla, še preden je številka 11 izrekla: "Striti, ma que te sta pasando?"

Alora smo se šli sočenje: trije surovi in lepi(!) krompirji, sokovnik in jaz. To fazo smo suvereno obvladali in hitro prešli na drugo, v kateri je šlo predvsem za pitje kakih 2 dcl soka.

Tretja, četrta, peta in morda še več teh faz je bilo skorajda identičnih. Imele so svojo podstat - v približno dveh urah po fazi dve se je v moj neprečiščeni telešček prikradla velika temperatura. Taka, res velika in debela - okoli 40 stopinj. Sledilo je potenje in slabost. Bila je to neverjetna slabost,  ki bi jo dovolj pompozno lahko napovedal samo pokojni Trontelj in s katero se lahko kosam z vsemi mornarji začetniki, ki naivno na svoji prvi plovbi posežejo po pečenih piškah, majonezi, ostrigah in vse to potem dodobra zalivajo s prežvečeno rumkolo.

Slabost se je v telesu nabreknila, nato pa z vso silo razbesnela v smeri od želodca proti ustni odprtini. Telo je seveda kar samo poletelo - podobno kot un, ki je v risankah govoril: "Kidaj nalijevo!", proti straniščni školjki. In tam ostalo do bonace. Bonaca je bila več kot petkrat lažna, kakopak(!), tako da sem zadnji polet proti WC školjki opravila res betežno in z nobenim velikim zanosom.

Po tem zadnjem izletu mi je mrak padel na oči in na razrvano sceno. Med spanjem pravičnega se je začel reset - treba je bilo skupaj sestaviti vseh 16 osebnosti, ki so jih trije krompirji razturili in pognali v bogve katere luknje telesa in duha. Zato je moral trajati. In je.

Ko smo se zbudili, smo se počutili res prečiščene, temperatura je šla pa-pa, nisem pa sigurna, da bi to kuro še komu kdaj priporočala.

(vir: 63angel.blogspot.com)

In kje je bil kiks? V detajlu seveda. Sok surovega krompirja je treba precediti skozi gazo. Večkrat, ker ne smeš popiti tistega škroba. Razen če ti je do tega, da DJ Umek obišče tvoj želodec.

Božično (s)prehajanje

(vir: myspace.com)

Včeraj sem šla na svoj zdaj že redni večerni sprehod, ki so mi ga dohtarji kot hrbteničarki naložili. Ker nisem samo hrbteničarka, ampak tudi kolenčarka, morajo biti površine, kjer lahko delam svoje sprehodavske podvige, ravne.

Ravne so tudi ulice v mestu, kjer živim. In tako lepo hodim sem in tja, roke mi plapolajo, poskušam biti ravna, kar se le da, ker so mi diagnosticirali, da preveč gravitiram na desno. Na desno, jast, si morš mislit.

Kakor koli, drobim na božični večer po asfaltu, diši po fenu, pa dohitim dva ležerna mulca. Ocenila sem, da sta bila stara od 17-20 let.

Nismo bili dolgo skupaj, po 43 sekundah sem ju prehitela, ker pač zmorem. Yes, I can!
Njun dialog vsebinsko ni bil bogvekaj, se mi je pa potem zdel blazno smešen.

Šlo je pa takole:
A: "Ej mudel, jst se sploh več ne spomnem,  kwa smo se učer pogovarjal."
B: "Ej stari, jest tud ne, majkemi."
(smeh stirnjanja)
A: "Mudel, a smo se pol kej zmenil za dons?"
A in B istočasno prasneta v smeh. Strinjanja, itak, mudel.

No, in tako si predstavljam, se dan po seji Državnega zbora pogovarjajo tudi naši poslanci. In se smejem ko pečena piška. Pol me pa mal stisne. Banda hudičeva.

priznam

morda tipično za ženske, kaj pa vem, a neverjetno me moti, da ob tem absolutnem počitku in knedlanju od kavča do postelje počasi, a vztrajno pridobivam na teži. obraz je vedno bolj okrogel in maščobne blazinice vznikajo vsepovsod. od zabuhlih ličk, preko podbradka, podramenskih zaves, trebušnih mišelink, ritne mogočnosti, stegen, ki neusmiljeno lezeta eno proti drugemu ... mišic se sploh ne vidi več pod zaplatami ocvirkastih plasti.
nečimrno, plehko, vse to vem, a tovrstne rasti ne prenašam najbolje. lahko bi celo rekli, da je ne prenašam. sicer ne jem veliko več kot prej, a človek ima pač veeeliko več časa jesti, ko miruje. sama imam tudi povečan apetit takrat, ko ne migam.
pijem tudi alkohol, ker mi lajša bolečino. doslej sem stolkla enega jägermajstra, eno buteljko belega vina in tudi vodka gre proti koncu. vse to pijem zvečer, in to skupaj s tabletami. zdravo, modro, smiselno? niti ne, ampak me trenutno to ne sploh zanima.
da vsak dan dodam še kak kristalček soli na rano, prebiram razne fitnes strani, ki so polne sloganov ala Work. Sweat. Achieve. / Pain is weakness/fat leaving your body. / Turn intentions into actions. ...
In čakam. Vmes me kdo spomni, da je veliko v glavi. Ja, ampak ogrooomno se je tega sranja nabralo zdaj tudi na mojem telesu.
Tako, zdaj pa grem nazaj na kavč. Nasmejana, pokončna in ugotavljam, da sta bili ključni besedi tega zapisa veliko in več.

In če se ne objemaš?

Danes sem prebrala tale citat, menda od Coelha:

"Objem pomeni: ti nisi grožnja zame. Ne bojim se tvoje bližine, lahko se sprostim, se počutim kot doma, počutim se varnega in razumljenega. Izročilo pravi, da vselej, kadar koga iskreno in ljubeče objamemo, pridobimo dan življenja."

Oh, I'm so dead.

Črno-bela za spomin

(vir: en forum)

Utrujena sem. Od bolečine in enoličnosti in ležanja na trebuhu. Vsak dan popoldne se bolečina stopnjuje in okoli 19. ure doseže vrhunec. Takrat jokam. In potem imam zabuhle oči. Razen, ko sem pri tem ali onem specialistu. Takrat sem, kakor pravijo anamneze, kognitivno urejena in pri preiskavi sodelujem. Sem tudi eufazična, kar koli že to pomeni. Kognitivno urejena sem tudi, ko se pogovarjam z materjo in drugimi bližnjimi po telefonu.

Bojim pa se, da mi bodo popokale kapilare, ko se naslednjič srečam s svojo osebno zdravnico. Študiram, v katero koleno naj jo brcnem. Najbrž bo ostalo pri razmišljanju. Konec koncev mi bo potem nakopala še par obiskov uradnih oseb na domu, kartoteko in kakega specialista za betico. In tudi ni dobro, da se človek na začetku kariere takole zakolje z napadom na zdravnika ;-).

Ne predstavljam si, kako ljudje živijo s kako kronično boleznijo. In pri tem obdržijo nasmeh na obrazu. Če doleti mene, ne vem, kako bom uskladila tisto, kar hočem s tistim, kar lahko.

In jaz hočem obdržati nasmeh, vsaj tisti okoli oči, ker bi si rada pridelala smejalne gube. Potem se bom fotografirala v črnem puliju in črnih hlačah in rdečih bulerjih. V eni roki bom držala kozarec limoninega žganja, ohlajenega tako močno, da bo kot olje. Za drugo roko še ne vem. Morda bo knjiga, morda bo čik. Ziher ne bo roka koga drugega. Lasje bodo sivi in kratki. Zelo kratki. In skozi  šik očala s podolgovatimi črnimi okvirji se bodo smejale oči. Usta naj delajo, kar hočejo.
Fotka bo seveda črno-bela. Samo oči bodo ostale modrosive. In bolečine ne bo nikjer.

Take sanje sanjam poleti leta 2012.

ignorant

(vir: sungazing.com)

ok.