udžbeniki in rast števila

učbenik.

že po definiciji skor ne upaš dvomit vanj. ima prav.

zaradi hitrejšega prilagajnja na novo okolje so mi v roke potisnili nekaj učbenikov in priročnikov. in tako dalje v božjo špiljo (...ne bom več govorila v božjo mater, ker vsi to govorijo. in pika.)

obravnavane teme niso tolk pomembne, kolikor tam notri piše, da so.

če tist bereš in si dovzeten za medvrstični brainwashing,

dobiš občutek,

da gre za življenje in smrt, za biti ali ne-biti.

ves čas in brez prestanka v ozadju igra muzika iz srhljivk.

in sicer od trenutka ko pridrajsaš na šiht do trenutka, ko zaspiš.

in če potlej nimaš mor o tem, kaj si zajebu, je to samo zato, ker nisi nič naredu tisti dan.

po mojem skromnem mnenju ni čist tko. nisem za srhljivke in te zadeve.

no, kakorkoli.

v enem takem strašno lepo zapakiranem učbenikom, ki je na slovenskem ozemlju nedvomno priznan, se nahaja taka finafajn porazdelitev skupin, od katerih je odvisno delovanje nekega podjetja, organizacije, itd.

med najbolj vplivne skupine sodijo skupine pritiska.

to je naprimer sindikat, ki je stalno na vratu oziroma tam, kjer je center za nerviranje. in protestira. ma abonma na protestiranju.
potem je tu lokalno gasilsko društvo, ki seveda tudi protestira, saj mora zaslužit za veselico v prvih poletnih tednih.
ne smem pozabit cerkve in takih in drugačnih cehov... blablabla

med skupine pritiska v tej klasifikaciji sodi tudi družina. samo tolk, da bomo vedli, kolk je ura. da ne bo kod slučajno še živel v iluziji, da živi v postkomunističnem kokonu, ki ga še mal crklja in varuje z nežno sapico preteklosti. ne ne. c-c. hardkor kapitalizem.

družina je pritisk. (no, ne rečem moja družina :))

taka subtilna demagogija ne vodi v dva in pol maljonov slovencev. never.