petek, 02. september 2011

bučno olje

(to je simbolična fotka, vir: http://pixdaus.com/)

noge me bolijo ko pr norcih. a tale prostor tu in zdaj sem namenila bučam. s pečkami? najbrž, a pečke me ne zanimajo. v naših bežnih srečevanjih nismo prišle do pečka.
torej, portugalska v moji osebi ni sprožila mnogo tega, kar bi poslalo nevronaturkulturšokstrel v možgane, odprlo šlic v predalih za čustvene spomine in mi povzročalo večno portotožje. z izjemo surove moči atlantika, ki se je für fucking immer zarezal vame kot v kakega whitmana, bemosunac :-). morda je omembe vreden še smrad pasjih iztrebkov, ki se je cmaril vsepovsod in povsodvse, še pred oknom, kjer sem spala. še danes ga voham.
no, to ... in ...buče. nešteto buč. velike in male, debele in shirane, sočne in izsušene, gladke in bradavičaste ležijo tam. na poljih buč, na bučnih poljih. zelene in oranžne, rumene in bež, tudi rjave in rdeče. in vse od naštetega. ni enakih, kamoli istih. tudi podobnih ne.
prvič smo se zagledale skozi šipo avtobusa na poti od lizbonskega letališča do mesteca peniche, potem pa čisto vsak dan po dvakrat na poti od bajte do morja. razumele so me.
tista navidez nepremična krasota, ki je izgledala, kot da bo pravkar počila od naravnega in dobrega in ... kajpavem ... sladkega, me je strašno presunila. vsak dan. še danes sem očarana. to zatreskanost bom zadržala zase. ko sem poskusila navdušenje deliti in razložiti, so buče za en dan za kak milimeter upadle in izgubile nekaj barve, majkemi.
sem šoferja surfkombija vprašala, kaj so to za ene buče. kaj z njimi delajo, kam grejo. "to majo za prasce, da jih žrejo." nekdo je takrat dvignil eno od gnilih buč z roba polja in jo spustil na mojo glavo. ampak jih moram it še pogledat. krasne so. in pogrešajo me.

Ni komentarjev: