neviđeno

(vir: qwickstep.com)

niti ne vem, če sem to svojo skrivno afiniteto (bi rekel gospod novak) tule že razlila in razbila.
kakor koli, čas je.
v meni se stalno nekaj kuha. sem gigantski by-the-book sucker na kuharske oddaje. obožujem vse jamie oliverje in tete z nove zelandije, pa grozne ribe na oko, kuhinjske teroriste iz GB, pa kraške damijane in buržujska ljubljanska zakonca ... vso sočno slovensko in nekaj tuje scene obvladam, njihove stile prepoznam tudi med dnevnikom, če hoćeš. regionalne variante polente in vsepovsodnost koriandra mi ni tuja. vem, da vampi vžgejo samo v Rimu, in še to zato, ker imajo lepo ime. tega je milijon in to mi je strašno fascinantno. oddaje spremljam redno, če le morem. kulinarični fetiš hranim tudi na nemškh TV kanalih, kjer je umetnost hrane hit že več kot deset let.
milijon malih skrivnosti sem že slišala. in jih najbrž 900.000 tudi pozabila. ravno zaradi tega se jih najbrž ne naveličam.
vse to bi moralo biti ljudem, ki me poznajo, vsaj malo zanimivo. ker v resnici je splošno privzeto, da jaz ne znam kuhati. in gospodinja ni prva asociacija, ki se človeku utrne, ko sliši zame. jaz pa vseeno tule s polno zavestjo trdim, da ni res, da ne znam kuhati. le svojega enormnega teoretičnega znanja in potenciala še nisem uspela prenesti v prakso. čuvam potencial, zavaravam konkurenco, kaj ćeš. zvita tica :-). in tudi ta post, roko na srce, ne verjamem, da bo kaj spremenil. moj čas preprosto še ni prišel.
pa da ne bo dvomov o iskrenosti te izpovedi, je tu iz glave jedna od none iz napolija. kdor jo pozna, jo pač pozna. ali pa gleda kuharske oddaje, jebiga:
česen. česen je včasih izredno zajebano lupit, ker so stroki majhni in prsti lepljivi in se tisti mali hudički od lupinic, ki so povrh vsega še v plasteh, nikakor ne ločijo od užitnega dela. porabiš ooogromno časa zanje. no, če se temu hočete izogniti, stroke namočite za kakih 5 minut (ali še manj) v vročo vodo. vse ostalo je poezija.