Kameni spektakel

Koliko časa traja, da ugotoviš, kje je kamnov soft spot? Traja in ko pride trenutek razodetja, skorajda ne veš, da si tam. Ko se zaveš, je že mimo. Tečeš nazaj in mehkobe ni več.
Želim si, da bi imelo moje življenje glasbeno podlago - kot v filmih. Potem bi vedela, kdaj bo kdo skočil izza mračnega kota z naperjenim kalašnikom in kdaj se bom spotaknila na bananinem olupku. In zrenje v oči bi bil spektakel s tisoč besedami.
Tako pa ni in grizljam kamen na kamen. Včasih zgrizem do pogače. Kot je vidno par vrstic višje.

Teden po 15o

Danes sem izrekla neizrekljivo.
Bolelo je in vlaga je bila vsepovsod.

Pa kje si ti, nesreča?

Hej,

kako si kaj? Vidim, da si tu in ker vem, da se dolgo nisva videli/a, ti moram nekaj razložiti.

Se nič ne javim, vem. Me nič ne vidiš, vem. Ljudje me sprašujejo, zakaj se umikam samo še na online. Zakaj se ne dobimo končno na kavi in zakaj jih ne pridem pogledat. Veliko taistih ljudi se je izključilo iz mojega lajfa, ker tega pri meni enostavno ne prenesejo. Saj sem v redu in vse, ampak to, da se kar umaknem, ni sprejemljivo. Eni mi zamerijo, drugim dol visi, tretji bi mi radi s to ali ono žavbico pomagali, četrti imajo družine in se niti nimajo časa ubadati s tem. In peti so tu, business as usual. Teh je tako malo, da komaj prikobacajo na prst ene roke.

Saj po eni strani vse zamerljivčke zastopim, ker prijateljstvo pomeni, da moraš znati tudi kaj dati. Tega najbrž od mene niso dobili v nekem bajnem odmerku. Priznam. Ne vem, če bi me v tem trenutku katera koli oseba na svetu opisala z besedo prijateljica. To je težko sprejeti, še težje napisati semkaj tebi in najtežje prebrati za sabo. Solze mi polzijo po licih. Zdaj je ena kapnila na leseno mizo, z drugimi pa mažem tipkovnico, ker si jih sproti brišem z lic.

Po drugi strani pa mi, po resnici povedano, samost paše. Ne vem, ali je to fair in prav in zdravo. Moti me, da mi stalno nekdo iz nekega kota dopoveduje in vrešči, da moram v družbo. Ne, nič mi ni treba. V družbi ... nisem jaz res jaz. Ne zares. In jaz hočem in moram biti jaz. Prav ničesar v življenju mi ni treba. Ta grduhasta lastnost ne pomeni, da imam kogar koli manj rada ali da z vsemi ne bi rada ostala prijateljica. Ampak preprosto ne gre. Ne gre vedno.

No, in ta opisana našpičena grmada od lastnosti je pri moji trenutni službi tako zelooo moteča :-). Zadnjič sem se tudi ujela pri misli: »Pa kaj hudiča, če se ti enkrat poročiš (saj ne kaže na to, no worries), komu boš rekla, da ti gre za pričo? Koga boš povabila na zadnjo večerjo? Sama boš morala." A je to sploh možno? Mislim, sploh me same ne bi v zakon spustili. Hudiča :-). Šla pa bom na ribo. Ja, gotovo bo riba.

No, smo na vezi,

Striti

še pomnite, tovariši?

čisto vsak se še vsake toliko prikotali v moje sanje:
- eden, ki je posnel dokumentarca
- eden, ki je zmagoval na gorskih kolesarskih tekmah
- eden, ki je visok 2 metra in je imel vzdevek break denser
- eden, ki ni bil nikoli moj, drugi pa nikoli zadosti daleč skočil.
- eden, ki se meče z mont blanka
- eden in edini, ki je v meni videl seksi osebo (tega bi blo dobro še kdaj intervjujat :-))
- eden, ki ima roke do meč in je umetnik. ne vem, kaj umetnikuje.
- eden, ki je bil večno hrepenenje. bil je lep in zdaj je samo še štef.

vsega skupaj za en počen groš, pa tak kraval delajo :-)
nikoli jih ne bom spustila.
nočem.

Ne, kar povej

Kako se javljate na telefon? No, jaz se očitno narobe. Dolgo sem rabila, da sem se tega zavedla. Klicatelja, posebej če je nekdo, ki mi ni zelo npr. kolega s službe, znanec, novinar, poslovni partner ali predsednik države. Človeka kar malo paraliziram za par sekund. Skoraj redno. In, ne, moj glas ni niti v od vilinskega.

Tkole gre telefnongešpreh v prvih minutah:

A: ♪ ♫ ♩ ♬ ♭ ♪ ♫ ♩ ♪ ♫ ♬!

B: Doberdan, prosim?
A: Dober dan /živjo/ pozdravljeni, .../, tukaj Ime /in Primek/ z /Urada predsednika, recimo/. Vas/te motim?
B: Nee, vi/ti kar povej/te.
A: /Tišina: 1, 2, 3, 4 - včasih 5s/
B: /Tišina/
A: Eee, veš /veste, kaj kličem ...
(pol pa steče nekako po propisima)

Ne vem, a jih zmoti to, da takoj zahtevam, da kar preidejo k bistvu. Morda to, da ne pozdravim še enkrat in vprašam, kako so? To je zato, ker (A) me ne zanima ali (B) to vedno vprašam potem, ko se zmeniva bistvo.
Zakajzakajzakaj? V resnici ne vem. Je pa ta tišina postala glasna, madonca. Je čas za prilagoditev? Bomo to rešili? Bomo? Yes, we can!

Kakav mi pa še vedno brezhibno uspe, in case you were wondering.

boš pa mokra

(vir: shanghailist.com)

vsako veliko mesto ima po vsej verjetnosti reko. nekje. najbrž. jo ima? recimo.
zemlja, voda, hrana, obilje, žganci in korenje, pa to. včasih.
zdaj je pa vse skupaj samo ena vena gostljatega kompota. ki odnaša iz nagomazdenega betona in jekla in šminke en kup slabe vesti. ta se naseli v blato, v vodo, v alge, v ribe in kolesa, prazne unione in heinekene, v cize, kondome in občasno avijone in makarone.
in nič ne odnese, vse je tam. samo zdi se, da odteče.
dobra je, lisica narava.
mi pa še zmeraj s krvavim nožem v roki ihtavo kričimo v televizor "wtf, bo spet dež, js mam jutri pomemben sestanek!?! bom mokra!"

neviđeno

(vir: qwickstep.com)

niti ne vem, če sem to svojo skrivno afiniteto (bi rekel gospod novak) tule že razlila in razbila.
kakor koli, čas je.
v meni se stalno nekaj kuha. sem gigantski by-the-book sucker na kuharske oddaje. obožujem vse jamie oliverje in tete z nove zelandije, pa grozne ribe na oko, kuhinjske teroriste iz GB, pa kraške damijane in buržujska ljubljanska zakonca ... vso sočno slovensko in nekaj tuje scene obvladam, njihove stile prepoznam tudi med dnevnikom, če hoćeš. regionalne variante polente in vsepovsodnost koriandra mi ni tuja. vem, da vampi vžgejo samo v Rimu, in še to zato, ker imajo lepo ime. tega je milijon in to mi je strašno fascinantno. oddaje spremljam redno, če le morem. kulinarični fetiš hranim tudi na nemškh TV kanalih, kjer je umetnost hrane hit že več kot deset let.
milijon malih skrivnosti sem že slišala. in jih najbrž 900.000 tudi pozabila. ravno zaradi tega se jih najbrž ne naveličam.
vse to bi moralo biti ljudem, ki me poznajo, vsaj malo zanimivo. ker v resnici je splošno privzeto, da jaz ne znam kuhati. in gospodinja ni prva asociacija, ki se človeku utrne, ko sliši zame. jaz pa vseeno tule s polno zavestjo trdim, da ni res, da ne znam kuhati. le svojega enormnega teoretičnega znanja in potenciala še nisem uspela prenesti v prakso. čuvam potencial, zavaravam konkurenco, kaj ćeš. zvita tica :-). in tudi ta post, roko na srce, ne verjamem, da bo kaj spremenil. moj čas preprosto še ni prišel.
pa da ne bo dvomov o iskrenosti te izpovedi, je tu iz glave jedna od none iz napolija. kdor jo pozna, jo pač pozna. ali pa gleda kuharske oddaje, jebiga:
česen. česen je včasih izredno zajebano lupit, ker so stroki majhni in prsti lepljivi in se tisti mali hudički od lupinic, ki so povrh vsega še v plasteh, nikakor ne ločijo od užitnega dela. porabiš ooogromno časa zanje. no, če se temu hočete izogniti, stroke namočite za kakih 5 minut (ali še manj) v vročo vodo. vse ostalo je poezija.