tišine, ki jih slišim

najrajši imam tišino. ampak ne vsake vrste.

je več vrst tišine v mojem svetu:

1. tišina v stanovanju, ki nikoli ni tišina, če živiš v mestu s 278000 (recimo) prebivalci, ki imajo glasilke. in skoraj vsak od njih ima nekaj tehničnih pripomočkov, ki predvajajo glasbo. ugotavljam, da veliko teh prebivalcev ne sliši dobro. tudi če vsi utihnemo, se bo še zmeraj nekje slutil zvok vzpenjače ali pa centrifuge pralnih strojev, ki jih bo pravkar razgnalo od veselja in radosti. ali od nečesa že. ko bi potlej vsaj tako dobro oprali, ko že toliko močno tulijo. NOOT!!


2. tišina v avtu. ja, tišina. to je kul. ker zvok mi moti pogled. in poviša utrip. tega pa nočmo. le zjutraj imam prižgan val202, da se pripravim na kopipejst razgovore. ampak zlo potihem.


3. tišina v razredu je nekaj, kar je treba doživet. ni lahko. me myself and I smo rabl skor en let, da smo sploh verjeli, da je možna. to tišino lahko zmoti samo moj gals. in ta zveni kot edina resnica tisti trenutek. in smo mighty proud... je pa kratkega trajanja in v tej vrsti tišine je človek, ki jo vzpostavlja, zelo na trnih, koliko bo trajala. in je vse čisto preveč naelektreno.


4. tišina med sodelavci. ne poznam. kokodudl-du ne pozna pavze odmora ali malice. ja, med cmokanjem jabolka ali kosa kruha se da govoriti in to tako, da sogovorniku kažeš, kako dober prežvekovalec si in da v 30-ih grižljajih ni več razlike med jabolkom in kruhom. najbolj mi gre na živce glas, ki nastane, ko nekdo med govorom napol nekaj pogoltne, ampak je glas hitrejši. sledi zataknenje hrane in glasu tam nekje v okolici adamovega jabolka. bitka kar traja, rezultat je pa neko spakedralo grleno od glasu. zbiram pogum, da v tistem trenutku rečem: "pa dej pogoltn že, porka fiks, tristo kosmatih jonagoldov!"


5. tišina med hojo v hribe. je prijetna, oziroma to postane, ko se ti po prvih pol ure nehajo intenzivno izločat telesne tekočine iz nosu, oči, mehurja in začeš kvalitetno švicat(in to seveda počneš čisto potihem). takrat slišiš ptičke, pa veje, pa hrskanje korakov, ampak to je tako, ...lepo.


6. tišina med dvema, ki se imata rada. ne bom razlagala, lepa. takrat govorijo druge stavri. potihem...


7. omenila bom samo še tole, ker drugače lahko sedim klele do jutra. tišina, ki nastane, ko si nimaš več kaj povedat. bom dala primer: meni in mojemu atu se ta tišina zgodi po 5 minutah. ne hecam se. čisto potihem se priplazi in jast myself and I potem gledamo po kotih, po vzorcih puloverjev, praskamo z nohti po prtu, kjer smo kao našli neko umazanijo, grizljamo obnohtnico... to je najbolj trmasta tišina, taka ki bremza čas in razteguje rokave na že tako razvlečenih pulijih. ne maram te tišine.

Tako, počasi in potihem grem spat.

danes sam malo otožna. ne vem zakaj... kar sem. in pika.