vztrajnost ni od muh

no, evo, spet sedim in gledam v računalnik in me lulat. me lulat močno...

pustimo stanovanjske zadeve.

rada bi se naučila peljat s kolesom. gorskim kolesom. in sicer tako, da iz mene ne bi seval strah, ki občasno skrivenči ta moj obrazek v Krik od onega Norvežana, ki je to naslikal, ko je bil na začetku svoje gorskokolesarske kariere.
strah pridrajsa vame, ko se gorgrede korenina kar ne umakne in posledično jast seveda padem. pri tem normalno ne izpnem svojih jebenih spd-jev. ker se nočjo, matr jim bosansko. če jih hočeš izpet, moraš ubrat tak zelo sofisticiran zen način. tega pa v trenutku, ko se mi balanca dviga in vabi Gravitacija v levo in desno, nisem zmožna priklicat v svoj žvot, ki se kilavo strese po tleh. kolo na telesce. telesce je jezno, obrazek pa kaže na to, da možgani, kar jih je, mislijo grde misli. v glavnem se te misli ubadajo s spolnimi organi in pošiljanjem.

potem to telesce ne more nazaj na koles. ker je klanec in je steza in je listje in kopljejo kolesa in je to čisto nemogoče. pošiljanje... medtem seveda nekomu spredaj, ki ti daje nauke, nikakor ni jasni, kako ti uspe past. ga skrbi, da se boš čist potolkla. sej je lepo od njega, ampak v tistem trenutku to telescu in obrazku ne pomaga iz krča. jezno je na svojo neučljivo neprožnost.

problem so še ozke ožine, ovinkasti ovinki, kamene skale in seveda spusti navzdol :)

učijo me "Geschwindichkeit macht stabil", pa jast kar ne verjamem in se spuščam s hitrostjo, ki si več ne zasluži tega imena. in so me same oči in usta. to pa pomeni, da zraven ulovim še en kup enega mrčesa med zobe in v oči. ti mali hudiči znajo bit tako zelo boleči.

ampak bom se naučila. mam kar v redu mentorja.
za zdaj je to tako, da se on (čeprav je že starejši možak, okrog 31 mora bit:)) vozi po zgoraj opisanih klancih navzdol po ta zadnjem (brez heca) kolesu in to čisto hote. kontrolirano preskakuje kamne, izvaja dvojne aksle okrog ovinkov, vmes splaši hordo divjih prašičev, da se princeska lahko preklobasam mimo s svojo svetlobno hitrostjo.