torek, 08. maj 2007

prvi maj in planinski raj


no,

ker mi angeli naročajo, naj pišem in je ravno v tem trenutku in na tem mestu v ljubljani sedaj en kup ene bele svetlobe, ki prehaja skozi mene,...


no, pa tudi zato, ker se mi ne da domov klicat in bom lahko rekla, da mam ogroooomno dela...,


se bom vrnila malce nazaj v času...

in sicer na 1. maj.

na to me je spomnil vonj kandiranega ananasa. mislim, ne, jest pa marcel...:)


takrat smo že bili iz planin. zakaj? uradni razlog: poslabšanje vremena.
neuradno in moje skromno mnenje: ker je fantke (ne, ni napaka FANTKE) na okoli 4000m močno zdelala višina in nekako niso prenesli, da jih dekleta (bili sva 2) močno nesemo...
hohoho in tako vemo, da ni vprašanje ČASA, kdaj bomo močnejše od njih, ampak vprašanje VIŠINE oziroma prostora. veri helpul to my ego of 16:)


nevermind. in kaj potlej? imeli smo še tri dni.
ja normalno, vsak čolnar gre na sočo. jest nisem neki whitewater paddler, ampak sem šla vseeno zraven. ker so tam tudi neke planine, ki jih je poznal tudi Simon Gregorčič. On je baje spesnu Nazaj v planinski raj. Imela sem kolo in superge.
Posledica: oboje sem hotla v enem dnevu porabit, medtem ko fantki veslajo kanjon. seveda ni šans, da bi bla prehitr nazaj... pa sem si izbrala kar Krn. valda, kaj pa je to nam, ki imamo za sabo višinske priprave... niti nisem tolko gledala na zmeljevid, ker smo že enkrat šli. vedla sem samo, da moram do planine Kuhinja i potem peš po uni cikcak skorajcesti, znani iz nekih vojn:)


in pol mel je res mal zmlel.
s seboj sem mela ene kandirane ananase pa 2l tekočine. na kolesu je blo lepo, samo ma,lo čudno se mi je zdelo, da tolk traja ta hrib.. in mi je med vdihi in izdihi hitro prišlo na misel, da prejšnjič smo se pa z avtom peljali do tja...:) aja. in sem slekla eno dolgo majico, ker je bilo 25 stopinj in so se mi čičoti iz vasi smast in ladra in vrsno smejali. prav tako je bilo in vsi so me vprašali: "A ti je kej vroče?" Pa ni blo sile, sam ni se mi dal več odgovarjat, ker je klanec postajal previs...


no, pa sem le prispela do Kuhinje. imam spd čeveljčke za na kolo. sam nismo toliko v sinergiji. zato sem se, preden sem stopila s kolesa, 500m prej matrala z levim čeveljčkom, ki ga pedalo kar ni hotelo spustit... lani sem na ta račun skoraj z enga hriba v Kranjsko goro padla. če ne bi blo borovcev...pa še ti so mi za kazen hlače slekl. hlače so bile kolesarske in pod njimi ni nič...

sestop s kolesa je bil pijanski, ampak je uspel. kolo sem skrila (kao..) med neke nastajajoče vikende, obula supergice, pojedla drugo triado ananasov, oblekla dolge hlaćke in mahnila proti krnu. koča se vidi, ne more bit dolgo do tja. nak. hodila sem kar dve uri. bila sem brez palic, mal me je zeblo, to so opazili tudi pwaninci, ki so se zaripli vračali. vedela sem, da je pogled usmerjen v dva knofa, ki sta skoraj prebodla kreftovo švicmajco. ko jih je bilo več moških na kupu, so vsi po vrsti potem rekl (sej vedno isto rečejo, to mora biti uz kakšnega frazebooka):

"a si kar sama? a si kej zmatrana?"

hotla sem jim rečt, da naj pogledajo svoje žene, sej njim tudi bradavičke stojijo, ko jih čakajo na kaki veselici med ta drugo nevihto, medtem ko oni mehčajo ude in jetra s ta osmim pirom...


samo nisem. rekla sem:"Ja, sama. Ne, nisem." Zmatrana, namreč. To jih zmeri mal ustraši. Kuga pa ji je , babi zmešani... na grmado...


Pa sem bla zmatrana. Sem mogla med potjo še eni dve triadi ananasov pojest, pa parkrat zavzdihnt: Jebomast, pa kdaj bo ta koča bližje?!?

Pršla je koča, stala sem tudi na vrhu, ogledala v vse stani prvomajske primorske.

in hitr spizdila dol, ker su mi ruke nekako zatekle in niti niso ubogale, ko sem jim rekla, da bi pa jest zdej po njih šla dol, ker me noge bolijo...


sem kar direkt usekala po enih travah, se vmes trikrat praznično sesula, po jugovsko zaklela in pršla do bicikla. no, vmes je blo še ene parkrat "Ja, sama. Ne, nisem." Čeprav sme zgledala ko eminem iz centrifuge. šestade ananasov in veselje nepopisno nad toplo sapico na 900m. pol pa samo še dol pa mal naravnost, pa mal naravnost, pa mal u hrib. porkamadona, prej teh klancev ni blo. jih ni blo!!!!!!

sam najbrž so mogli bit, ker rumene table so mi govorile ista imena krajev kot gorgrede.


in končno cilj. so me naložil v kombi in odpeljal na pir. in pol na kotlete pa na prebranac. poslušala sem neskončne čolnarske debate o kartvilih, rodeu, fletrcah, veslih, oliju grau (kdor ne ve,, kdo je to, ni slovenc), pa o deficitu kajakašic na slovenskem, pa o jefetih, cortotih, saltotih blablabla.

bila sem tiho in razmišljala, da sem opravila kar 2000m višinske razlike, pa še nekaj kilometrov po ravnem...
brez loopov in salt. noro. tisti prvi pir je bil vreden truda. in ne bom pozabila ananasov.


ps: veliko izrazov je iz whitewater-paddler scene. jast sem samo whitewaterpaddler's unguilty listener. rabijo prevodilace.



3 komentarji:

zloba77 pravi ...

hmmm ... gregorčič ziher ni pesnil hvalospevov našim hribov z njihovega vrha ... v to sem prepričana ... in meni je krn bolj všeč, če ga gledam z nogami v soči. drugače pa ... iz lepene do krnskih ... pa pol na krn ... se manj vleče;)

polonastrit pravi ...

hvala za idejo:. gotovo bom šla.
čeprav bom morala pa potem celotno pot od kobarida do lepene s kolesom naredit, kar tud ni mala malca. avto mora bit namreč tam, kjer čolnarji prilezejo iz vode, da si ne prehladijo ritk ;)

zloba77 pravi ...

u mater ... ta bo pa dolga;)

lahko pa si kakega lokalca nabaviš za prevoz ... takega, ki ima izkušnje s čakanjem čolnarjev, da zlezejo iz vode ... pa za laško pivo se da vse zmenit;)