SEVEN

Jest res nisem za te verige, ampak bom bla korporativna:), pa napisala sedem naključnih dejstev o sebi. lahko stojite, ne bo vas vrglo na rit. also:

1. zadnje čase sem se nekajkrat zalotila, da razmišljam.

2. med mojima sprednjima zgornjima zoboma imam razporak. zavoljo tega sem imela v oš in srednji šoli kar zajetne probleme. predvsem na fotografijah zgledam kot pončo in toro, ko ne lovita muh. še zdaj imam rajši nefrontalne posnetke. rekli so mi, da ljudje, ki majo razporak, zelo lepo pojejo. potem pa so me v petem razredu OŠ vrgli iz pevskega zbora. tovaršica Karla Urh.


3. moja najljubša sladkarija je vsa sladkarija, najbolj najljubši pa so mi Happy Hippoti od Kinderja. sam zadnje čase se res nazaj držim, majkemi...

4. z Bino sva neko obdobje vsak vikend hodili na Veliko planino. med planšarji sva doživeli višek enakopravnosti. tam so naju vzeli za svoje, saj sva vsakič ob prihodu za začetek spili pol litra šnopca. to je bil reden ritual. ko sva prišli v bajto, sva morali zakuriti šporhet in to nikoli ni ratalo v prvo. vlaga in dim od premočenih drv sta naju še dodatno zadeli. oken nisva odpirali, ker je zeblo. oči so bile rdeče ko satanova kri, v najinih pljučih nič kisika, v glavah pa rokenrol. potem sva odšli po obiskih. da sva to preživeli in da sva pri tem ostali živi, nama je dvignilo ugled pri planšarjih. bili sva dve od njih. in to ni lahko...

5. trdno verjamem v tole: KO MIŠICA BOLI, MIŠICA RASTE. oporekajo mi mnogi strokovnjaki, ampak mene boli. naglas je na 'o'.

6. prstanov ne morem nositi, ker me omejujejo. od nakita prenesem le lesene verižice. in iskrice v očeh.

7. nekoč bi rada imela sirarno. moja specialiteta bi bila mozzarella.

to je bilo za ntico, :-) in zlobo77

rada bi, da nadaljujete naslednji (sej jih sploh ne poznam dovolj, ki tega še niso storili):
Pegaza, zvito, jagodo, kameleonko, mojo mami, mojega atija, teto Doro, teto Štefo, strica Lojzeta (od mami brata), pa strica Lojzeta (od atija brata)

lilije in dolgokratkostna nožna teorija

slIKCA: gRINTOVEC + mLINARSKO SEDLO

...however, first of all:

bi povedala, da se je Mateja s še tremi moškimi :) uvrstila na 4. mesto. BRAVO!

no, jast pa sem se brez treh moških, brez enega samega pravzaprav, potikala malo po hribih, malo pa po Krnici pri Kranjski gori.

v soboto sva s Petro občudovali Kamniške planine. in to se da početi vrlo dobro recimo z najvišje točke. ne, to ni kamniški vrh, ampak Grintovec. vzeli sva si čas, hodili sva počasi, zato je bilo dovolj časa za ogled pokrajine in narave tam okoli.

opazila sem naprimer, da ob poti rastejo neke zelo lepe oranžne rožice, lilije pomoje. vse so sicer že blizu pokoja, al pa morajo zgledat tko mal zaruštane. kaj pa vem. lepe so. bi jiih fotografirala, pa jih nisem. pa ogromnoo enih ptičev je kar v grmovju.



za ptiče to kar ne bi človk mislu... pa so. smešni so. ko prideš mimo, je cel hudič tam med zelenjem, vse neki frfota, rohni, strah te rata, ampak pol kar nič ni. ko si že mimo, pa pribesni ven kak ptič, ki nima več ko 5 gramov z ruzakom vred... in spizdi pred ne vem čem že... :))



v hribih so ljudje bolj prijazni. sam tisti ta hudi pwaninci v pumparcah, karirasti srajci in petstokilskimi ruzaki me malček postran gledajo, ko vidijo, da skačem okol v supergah. pa v ta nizkih štumfah. kaj, če hvatam braun boju...



danes sem v Krnici, kjer se je nedavno utrgalo nekaj ton kamna s stene, ugotavljala neke stvari.

moram še mal razmislt, sam mislim, da je to kar to. namreč nekaj glede tekanja in mojih nog. moja teorija: da mam včasih dolge noge, včasih pa kratke. na golovcu naprimer mam vedno kratke in betonske. in zelo težko laufam. kje drugje al pa na res dober dan, mam pa dolge do ramen in grejo u božjo mater. kar same. ne tok hitr, ampak zelo lahkotno. s osmijehom na licu.

black cats and voodoo dolls

zadnje čase se mi dogaja ena in ista čudno-čudna stvar.

in sicer se ta stvar zgodi na cesti, ki vodi skozi vas Količevo pri Radomljah (= na poti, ki me pelja v rodni kraj k moji ljubici). kar je še bolj čudno, zogdi se vedno na istem kraju.

tam nekje 23 m od gostišča Kovač stoji, leži, ali pa samo malo menca en črn maček. nič posebnega ni ta maček, le malce suh je za svojo velikost, upoštevajoč dejstvo, da preživlja dneve blizu gostilniške kuhinje...

in ta maček točno ve, kaj se bo meni po najinem srečanju zgodilo. če se mi bo obetalo kaj lepega, ta nero ne bo prečkal cestišča. delal se bo, da me sploh ne opazi in nonšalantno mežikal v prah, ki se mu zažira v telo.

če pa se nad mojo srečo zbirajo črnočrni oblaki, ni hudiča, de se ne bi sestavil... in se prav počasi, kakor da ne bi bil sam lastnik svojega črnega plašča, odvlekel čez cesto.

jast moram seveda zavoljo njega zavirati, potem pa ga v špeglu gledam, kaj počne naslednjih nekaj trenutkov.

to je pa najčudnejše: on se meniničtebinič obrne lijevokrug za 180stopinj ... in gre nazaj na svojo stran ceste... majkemi, da ma klele nekdo drug džojstik v roki in ga vodi. ta mačk je moj dnevni horoskop.

počas mu že začenjam verjet, pa jest res nič ne dam na ta vraževerstva... charmed, nimaš kej. očitno nekaj že dam, če pišem o tem.

lahko ga pa povozim, samo bogve, kaj si bom potlej nakopala nase...

adventure race velenje

tale post je namenjen eni fajn punci iz ljubljane. Mateji.

toda ljubljana jo le redkokdaj vidi. zmeri je nekje v hribih, na kolesu, na morju, že kje...

mnogi bi jo uvrstili med zmešane, utrgane, ubrisane babe ... no, sej mal pa je taka.

v glavnem, ona se bo v družbi še treh mladcev jutri (in pol še dva dni nonstop) udeležila adventure race-a v Velenju. to je ena taka tekma, ki traja tri dni. tri dni brez pavze.

pa, ovaj onaj, lahko bi se reklo, da je kar na hard. enkrat sem bla tam in ni lahko...

po neprespani noči in hoji po 30 stopinjah celzija, ko majo že vsi člani sončarico:), je treba sred noči zbasat vase en kup makaronov in gelov in tega sranja, si oblečt kolesarske hlaćice, v ruzak nabasat vso plezalsko opremo... na gwavo nataknit čelko, na rit mačje oko in hajdi na kolo... u hrib navkreber naturlih.

tisto plezalno opremo rabiš potlej zato, da pokažeš, da se znaš abzajlat (spuščat po vrvi) in žemart (dvigat po vrvi). in to je za psiho ena žigažaga, ker moraš cirka štir kile za brez veze okol prevažat, medtem ko še zase ne veš, će ne bi zavil raje v kako umobolnico al pa vsaj na bioaromaterapijo...

potem je tu ša jamarstvo, plavanje, rolanje, veslanje, svašta, ni da ni. samo spanja ni. mi smo spal takrat vsega skup bore malo. mateja je res dobra v tem, že prava profesionalka.

zato rabi čim več supporta. v živo si jo lahko ogledat od jutri naprej tukaj. lahko se ji tudi kaj napiše. naprimer: bejž dam za šporhet!!

ps: ona je v ekipi DURASPORT PUSTOLOVEC RAJD

GO GIRL!!!

coffeeless

že dva dni sem brez kofeta.

zato mam oči napol priprte.

ušesa na 'ATTENUATE'.

možgani so prištimani na birokratske neumnosti. izpolnit je treba milijon

formularjev, razdelit milijon položnic in terjat odrezke.

napisat milijon spričeval in petsto pohval za ene smrkavce, ki jim dol visi,

ustvarit taužent poročil o celoletnem delu, ki jih spet ne bo nihče bral...

pa seveda štet, koliko ur manj od predvidenih je imel 8a letos glasbe in likovne in tega in onega in zakaj.

tolk enga zdravega možganskega tkiva in papirja in časa, kolkor ga je pri tem početju stran vržnega, spravi človeka do točke, ko si ne želi več kofeta.

in tko kar paše bit mal napol živ...

važn, da mi hladilnik v telesu dela.

pa pipa v stanovanju. ki jo je eno popoldne popravljal lastnik. ohmarija...

joj hudo

ne, kle sem se pa dons ustavla, odložila surf, si popravla dolge:), razmršene, od soli prepojene lase v figo, obrisala pot z obraza in tako dalje, da ne naštevam...

sklenila sem roke v pobožno gesto, odmaknila štumfe s tal, pokleknila in molila.

še prej pa sem dobila buško od padca s stola... tritaužent kosmatih...

da ena thinska dolina prehiti dolino kamniške bistrice...pa to svet ni vidu.

pa še v nebesih bojo mel zdej same ta bol place...

ps: svaka čast, pa čeprav je moja sosednja dolina.

imeti za burek

a je v sloveniji kako tako pravilo, da morajo biti vsi kolesarji z dolenjske?

že itak so vsi posušeni, pol jim pa še vlečenje samoglasnikov pokur zadnje grame maščobe.

tudi iz italije prihajajo odlični kolesarji. in tudi italijanščina je polna saaamoooglaaasniiikooov. posebej na koncu besed.

na tem mora bit nekaj. na vem točno kaj.

takale prihajajo na misel nekomu, čigar telo je včeraj doživelo hmeljev šok.

no, nekateri so se šokirali s šveps+vodka.

vse na čast spominom za nazaj:)

obletnice mature so fajn.

zdej tud vem, da je sezone Spet doma konec. helena blagne je rekla, da je on profesionalc, čudovit in uspešen človek. nemogoče. vsi opisu ustrezajoči so bili včeraj v naročju kamniških planin. na naši obletnici.

nima za skuto od bureka.

postanga bureka.

bureka brez jogurta.

a je kej muh?

no, po včerajšnjem stagniranju se je danes telo sicer proti svoji volji moralo zbuditi.

boli me gwawa d nedelje naprej. spim itak vsako popodne. od nedelje sem vzela že 2 aspirina. nobeden od njiju ni pomagal.

samo mehurčke sem čutla po želodcu pa nižje...

zato je bilo edino smiselno in logično, da grem na kamniški vrha. kuga pa čem?

ni blo lahko, prej sem telefonirala sestri in petkrat vprašala, kako je vreme tam gor na kmetih, pa kar ni hotla rečt, da lije. ne... "Pa, kar drži se..."

Bemti.

pol sem pa šla.

v glavnem, ko sem przaugala gor, so bli tam trije mladci. in noben ni vreden nomembe. nefascinantni, dolgočasni malce zaripli od pira po šihtu. oni so se zelo zavedali svoje množine. vse skupaj so bili to že trije lulčki. in to ni zanemarljivo. prav tako niso bili zanemarljive velikosti njihovi trebuhoni. najverjetneje torej poročeni, vezani.

vidm, da sem precej stvari opazila, čeprav so bili tako skrajno brezvezni. brezveznjake zavoha človek na sto metrov. majo tak blesaw vonj, ki se tudi vidi. ne znam razložit...

hotela sem gor na vrh še pogledat, če mi je trebuh kej uplahnu, če so rokenogezadnjica že kej zgubili na baročnosti, pa je vse to odpadlo.

namesto tega sem lahko uživala v inteligentnih poskusih komunikacije med nami:

(hrup, vse štiri osebe imajo okoli sebe roj muh; nekatere lezejo med zobe, druge se dričajo po plešah.... vse pa so prfuknjene)

MAČO 1(vidi, da se mu približuje samica, se reži): "EEE, a je kej muh?"

MAČO 2 (fasciniran nad hudomušnostjo kolega nima kej dodat): "HAHAHA..."

MAČO 3 (fasciniran nad hudomušnostjo prvega nima kej dodat): "HOHOHO..."

SAMICA (pogled izpod čela, namenoma aroganten, ošaben, smotan):

"Ma, ne vem, kaj pa ti misliš?"

MAČO 1: "HAHAHA, ja jih je pa kr neki..." (spet s svojim humorjem zadovolji dvoglavo publiko)

SAMICA: "No, sej ti gre. Lej kako si to lepo ugotovu..."

(pogled mačota v oči, dramatičen odhod s scene. muhe z njo)

no, sej so sami vse povedal.

tolažjo se verjetno takole:("Sej res, da mam kratkega, sam mi pa zato hitr pride....:))

organska lenoba, lenoba organov

danes je vsa aktivnost mojega telesa in duha omejena na notranje organe.

pa še ti so čist leni in svojeglavi.

sploh nočjo delat tko, kot sem si zamislila.

če sploh d e l a j o...

verjetno se šlepajo en po drugmu. pol je pa lastnica vsa munjena.

no, pa mi je še notranja lepota šla po gobe.

upam, da jih bo prnesla, drgač naj se ne prkaže več pri naši hiši. ne. pri našem bloku. ne. v našem stanovanju. ne. pred mojo kamro. ne. pred mojim špeglom. ja. tko.

možganska rast

dobra vila je naredila svoje... na pomoč je poklicala gospoda Meseca in zvezdice...

spread your magic sparkles...

in nas šestnajst ima sedaj dodelano podobo

medtem ko eni na kongresih, ki imajo sedaj neka drugačna in bolj milozvočna imena, razpravljajo o etiki blogerjev(tukaj na tem mestu moram narediti piko, drugače bo stavek predolg:)).

ter razpravljajo o zaslužkih s pomočjo bloga in še čem. se napijajo s kavo in alkoholom do onemoglosti in so potem glavne face... skratka razvojno nazadujejo :))

...se pri nas dogajajo hudi napredki naprej:)

res smo aktivirali vse svoje znanje, izkušnje in kar je še tega, bi rekwa Vesna V. Godina. rabili smo kar neko distanco časa, da smo ugotovili, da je za izdelavo linka na svojem blogspotu treba klikniti SAVE CHANGES. s tem klikom se je odprl nov svet. hudoo!!!

naredili smo znatne spremembe na blogu.

na svoje delo smo ponosni. upamo in želimo (bi rekel neki bivši LDS-ovec), da bo blogec - tak, kot je - z nami še dolgo. da nam bo rad in lepo služil. pa magari mastne denarce. :)

najbolj nas veseli, da zdaj nekateri ne bodo več ignorirani od nas.

da jih mi več ne bomo ignorirali, se pravi. pravimo mi.

podpis: PR

nelinkljivost

že tri dni se ubadam z ustvarjanjem linkov.

blazno komplicirana, ne - pardon, kompleksna zadeva. cela drama.
ne gre.

jebemti, ne gre.

če ni šlo, pa bo šlo, z eno dobro volo... (lalala)

vola, vila, karkoli... prid mi pomagat ustvart linkeeee!!!

najbolj sladke so črne

čas se je spet ustavil. vikend je. kva dugaja?

moj cimer gre juri na maraton češenj, zato že cel večer menjava gume na kolesu. pri čemer je fajn vedet, da ma običajno kolo, ki ima dve gumi :)

je tko simpatično, ko človek hoče nekomu povedat, kaj bo bil car. kaj storiti?

na stežaj vrata odpret, reflektorje na on, nainštalirat ta skrajno sproščeno faco in ob muski (opa!!) brundat... hmhmmmhmmm



seveda vedno sodelujem in lepo srašujem, kolk je to dolga stvar, če je fajn naporna, če se je ta teden dost počivalo, jedlo ogljikove hidrate, beljakovine in minerale v primernih ciklih in tko...

vse tudi izvem. to je strašno ekstremna preizkušnja. na konc pa sam češnje dobiš.

fak ej, šit, res si car. zevam, odpiram usta, mal blendam z učkam, se manjšam ob veličini...

in tko. ne povem, da sem enkrat bla tam...



pol pa grem v sobo in se režim, medtem ko izvajam masaker nad komarkami in se veselim kakava. ko pobijem vse, kar je živega(myself not included), se pa mal posedem na podedovan stol (hvala NATAŠA) in vidim, da je preživeli shirani kaktus obrnjen stran od mene...

pravi, da sem žleht.

pa sej sem res.

en mlajši in dva starejša čolnarja (29, 31, 33 let) so danes odpeketali na Norveško. Tam bodo do konca meseca čolnarili po divjih rekah.

jest grem pa jutri na piknik na Pšato.

mojih pet minut

danes sem šla v mesto. prav v center, kar se ne dogaja prav pogosto.

šla sem peš. v mesto pelje cesta. seveda. včasih je treba to cesto prečkati.

pri prečkanju nam vsake toliko pomaga semafor. tako veš, kdaj lahko greš čez cesto.

no, na takem prečkališču sem danes čakala malo manj kot 5minut.

medtem ko čakaš na zeleno, si lahko ogledaš ljudi.

na drugi strani so stali: en punker, gospodična na kolesu, fant s prevelikimi hlačami do malo pod kolenom in preveliko kapo. na moji strani sem mrgolela samo jaz.

noben od nas ni točno vedel, kako naj se obnaša. kam naj gleda. to je res težko in če nočeš izpast ko en bebo, je treba imet kar strategijo. cilj: delovati nadvse uravnotežen, zaposlen, razmišljujoč in sevada rahlo nestrpen. ker se mudi...

normalno, da si ne bo za to točko noben izbral buljenje rdečega pešca na svetlobnem znaku. to je zelo zlajnano in neumno. u luft ni blo priporočljivo, ker je pomalem začenjalo rositi. pa pol bolijo učke.

gospodična si je za gledanje izbrala sebe. najprej je iskala nekaj po torbici, ker pa tega ni bilo, se je usmerila najprej v svojo levo zapestje, kjer ni bilo ure... fak, hitro se je zavedla lapsusa in se pogladila po stegnih, ki so še bila tam. potem pa vzela iz torbice telefon in telefonirala.

fant je hotel izostriti klošarje v srevoredu 300m stran. kao. v bistvu je s kančkom desnega očesa po malem pogledoval proti gospodični. ona žal ni opazila, kok je on skuliran, uravnotežen in sploh za pojest. sej ostali tud nismo.

najbolj smešen mi je bil un punker. sicer je bil verjetno čudež, da je sploh čakal. punkerji ne čakajo pred semaforji. anarhija, pa to. kje si pa še to vidu, punk rulz punk is not dead. mogoče pa je bil on tak bolj novodobenin updejtan. tak je proti zakonom samo za vikend, v sredo pa ne.

jest sem gledala desno in levo.

gledala desno in levo in kao oprezala za avtomobili in čakala, da se cesta sprazni. pa itak bi počakala do zelene, tudi če bi se spraznila. očesna rekreacija desno-levo nikakor ni bila improvizacija. o ne šeri. tako sem lahko vse to osebje opazovala. strategy.

no, tako mi je mineval čas med 17:43 do približno 17:48.

absolutno veri iksajtink.

potem je nastopil vrhunec dneva:

kupila sem zemljevid Skandinavije in dve razglednici Ljubljane.

backfire

danes sem šla k šefu. razpištoljena:

"tako ga bom napela... mater mu škrtuharsko...

prijelo ga bo, da pokliče buša, naj svoj ščit v izključno in zgolj varnostne namene postavi pred njegovo pisarno. al pa, da mu bušiji naredijo vsaj kak konkreten NIKE ščitnik za moda in preostali del hangarja."

zakaj Amazonka?

zaslužim si več denarja, ker sem to pa to pa to pa to nardila in mi tok pa tok pripada.

na ta priliv čakam že približno tri plače. in pri teh stvareh je tako, da odsotnost nečesa ne pomeni, da tega ni, ampak ravno obratno.

kot pošast se ti dere na uho, pritiska na male možgane in praska po temenu...

v glavnem, pridem brez najave tja in sprožim rafal.

ratatata ... ratatata ... ta ... ta

povsem nediplomatsko in tko. ampak če se ti godi krivica,

je treba pograbit nož, vilco, žlico... karkoli...

... in v boj!

je poslušal, krčil kožo med obrvmi. te so se obenem in občasno tudi nekolikanj privzdignile...

potem pa je rekel samo:

"Ja v redu. Priznam, de sem malo odlašal..."

in ko glih zajamem zrak, si nafilam brzostrelko, obrišem pot... zakapiram, kaj je reku.

"EEh, ja tko. No. Hvala. Zdej pa grem."

ps: moj samooglas še vedno velja :))