lilije in dolgokratkostna nožna teorija

slIKCA: gRINTOVEC + mLINARSKO SEDLO

...however, first of all:

bi povedala, da se je Mateja s še tremi moškimi :) uvrstila na 4. mesto. BRAVO!

no, jast pa sem se brez treh moških, brez enega samega pravzaprav, potikala malo po hribih, malo pa po Krnici pri Kranjski gori.

v soboto sva s Petro občudovali Kamniške planine. in to se da početi vrlo dobro recimo z najvišje točke. ne, to ni kamniški vrh, ampak Grintovec. vzeli sva si čas, hodili sva počasi, zato je bilo dovolj časa za ogled pokrajine in narave tam okoli.

opazila sem naprimer, da ob poti rastejo neke zelo lepe oranžne rožice, lilije pomoje. vse so sicer že blizu pokoja, al pa morajo zgledat tko mal zaruštane. kaj pa vem. lepe so. bi jiih fotografirala, pa jih nisem. pa ogromnoo enih ptičev je kar v grmovju.



za ptiče to kar ne bi človk mislu... pa so. smešni so. ko prideš mimo, je cel hudič tam med zelenjem, vse neki frfota, rohni, strah te rata, ampak pol kar nič ni. ko si že mimo, pa pribesni ven kak ptič, ki nima več ko 5 gramov z ruzakom vred... in spizdi pred ne vem čem že... :))



v hribih so ljudje bolj prijazni. sam tisti ta hudi pwaninci v pumparcah, karirasti srajci in petstokilskimi ruzaki me malček postran gledajo, ko vidijo, da skačem okol v supergah. pa v ta nizkih štumfah. kaj, če hvatam braun boju...



danes sem v Krnici, kjer se je nedavno utrgalo nekaj ton kamna s stene, ugotavljala neke stvari.

moram še mal razmislt, sam mislim, da je to kar to. namreč nekaj glede tekanja in mojih nog. moja teorija: da mam včasih dolge noge, včasih pa kratke. na golovcu naprimer mam vedno kratke in betonske. in zelo težko laufam. kje drugje al pa na res dober dan, mam pa dolge do ramen in grejo u božjo mater. kar same. ne tok hitr, ampak zelo lahkotno. s osmijehom na licu.