čas se je spet ustavil. vikend je. kva dugaja?
moj cimer gre juri na maraton češenj, zato že cel večer menjava gume na kolesu. pri čemer je fajn vedet, da ma običajno kolo, ki ima dve gumi :)
je tko simpatično, ko človek hoče nekomu povedat, kaj bo bil car. kaj storiti?
na stežaj vrata odpret, reflektorje na on, nainštalirat ta skrajno sproščeno faco in ob muski (opa!!) brundat... hmhmmmhmmm
seveda vedno sodelujem in lepo srašujem, kolk je to dolga stvar, če je fajn naporna, če se je ta teden dost počivalo, jedlo ogljikove hidrate, beljakovine in minerale v primernih ciklih in tko...
vse tudi izvem. to je strašno ekstremna preizkušnja. na konc pa sam češnje dobiš.
fak ej, šit, res si car. zevam, odpiram usta, mal blendam z učkam, se manjšam ob veličini...
in tko. ne povem, da sem enkrat bla tam...
pol pa grem v sobo in se režim, medtem ko izvajam masaker nad komarkami in se veselim kakava. ko pobijem vse, kar je živega(myself not included), se pa mal posedem na podedovan stol (hvala NATAŠA) in vidim, da je preživeli shirani kaktus obrnjen stran od mene...
pravi, da sem žleht.
pa sej sem res.
en mlajši in dva starejša čolnarja (29, 31, 33 let) so danes odpeketali na Norveško. Tam bodo do konca meseca čolnarili po divjih rekah.
jest grem pa jutri na piknik na Pšato.
Ni komentarjev:
Objavite komentar