danes sem šla k šefu. razpištoljena:
"tako ga bom napela... mater mu škrtuharsko...
prijelo ga bo, da pokliče buša, naj svoj ščit v izključno in zgolj varnostne namene postavi pred njegovo pisarno. al pa, da mu bušiji naredijo vsaj kak konkreten NIKE ščitnik za moda in preostali del hangarja."
zakaj Amazonka?
zaslužim si več denarja, ker sem to pa to pa to pa to nardila in mi tok pa tok pripada.
na ta priliv čakam že približno tri plače. in pri teh stvareh je tako, da odsotnost nečesa ne pomeni, da tega ni, ampak ravno obratno.
kot pošast se ti dere na uho, pritiska na male možgane in praska po temenu...
v glavnem, pridem brez najave tja in sprožim rafal.
ratatata ... ratatata ... ta ... ta
povsem nediplomatsko in tko. ampak če se ti godi krivica,
je treba pograbit nož, vilco, žlico... karkoli...
... in v boj!
je poslušal, krčil kožo med obrvmi. te so se obenem in občasno tudi nekolikanj privzdignile...
potem pa je rekel samo:
"Ja v redu. Priznam, de sem malo odlašal..."
in ko glih zajamem zrak, si nafilam brzostrelko, obrišem pot... zakapiram, kaj je reku.
"EEh, ja tko. No. Hvala. Zdej pa grem."
ps: moj samooglas še vedno velja :))
3 komentarji:
hoj polona, meni se zdi, da je pri vas na prulah še moj šotor. tam v tisti shrambi v hodniku. lahko čekiraš? moj brat bi ga rabil. mi pošlješ mail na savlili@gmail.com s tvojo telefonsko, da bom jo lahko dala bratu, če je šotor seveda res še tam.
Si pa optimistka lili. Glede na to, da poleg polone in kemika tam živi en čuden tip in njegov privesek in glede na moje izkušnje kraje časopisa iz omenjene strani mislim, da je bil tvoj šotor vmes 2x uporabljen za dopust, bivakiranje in vse možno, nato pa prodan kakšnemu naivnežu za velike pare.
vse sn našla, tko da ni blo zgleda nič žalega storjenega šotorčku modre barve.
morda ga je napadel kvečjemu kak klošarski molj, ki ne ve, da je tuki drugače zakladnica kvalitetnih in mehkih tkanin. pššš
Objavite komentar