četrtek, 12. julij 2007

VISOKA in pritlehna doživetja

pred 2h sem prišla z Aškerčeve 2, kjer so me 2 uri in pol sprehajali. iz referata v pritličje. to je štiri nadstropja. peš vsakič, ker ... ma nevem , zakaj, da sem mela vsaj kej od tega.

namreč: prejšnji teden sem na referatu oddala prošnjo. zraven indeks. prošnjo bodo seveda zaradi kompleksnosti problema reševali do septembra. za reševanje in ranjence pri tem početju bom lahko plačala 71€.
ker je rok za prijavo k mojim izpitom že sedaj, je nastala cela kolobocija. indeks sem rabila, da prepišem opravljene izpite.


1. iz pritličja v 5. nadstropje.
številka ena sem. hura. gospa referatnica ne najde mojega indeksa. nič ne bo. "pridite drug teden." "NE, ne bom gospa."
hm, no potlej pa: ravno včeraj so ga poslali (bemti po kurirju...) na romanistiko. ali je tam ali pa je na poti (ločno priredje) tja.

2. iz 5. v pritličje na romanistiko. gospa (edina ZARES prijazna, bi jo člowk v obupu kar objel in prosu, če me posvoji...) išče in ne najde mojeha. joj prejoj... pa zdaj? bo malo pobrskala po računalniku... ravno včeraj ga je poslala odobrenega nazaj na referat. na referatu je. kar pomeni, da grem gor. v tolažbo mojemu solzenabirajočemu pogledu je gospa rekla, da je Marija bila prejšnji teden na dopustu, pa je nastala taka zmeda... naj to nosim v srčku...

3. iz pritličja v 5. nadstropje: sem številka 23. hura. medtem ko čakam, skočim še v 3.štuk na tajništvo anglistike. nema. itak razdirajo ff po celi črti, posledično so tudi anglisti preseljeni. v pritličje. a ne ga srat...
number 23 pride na vrsto in razloži poteškoće. gospe je malo nerodno, zato pokliče Marijo... Marija pravi, da se bosta podsvetovali, jaz pa lahko počakam na stolu pred okencem. hvala. po posvetu mi povesta, da je indeks na anglistiki ali pa je na poti na anglistiko. aja, a ne ga srat... pojdite tja.

4. iz 5. v pritličje: na anglistiki so tri ženske, ki mi dopovedujejo, da to sicer je tajništvo ampak da v tistem trenutku ni v funkciji. a bejž? ko sem končno po kar napornem pogajanju končno le prišla do indeksa, ki je cel čas ležal na mizi na razdalji 90cm od mene, sem morala obljubit, da ga prinesem nazaj. jes sir.

5. iz pritličja v pritličje. na roamnistiki pregledamo papirje, se prijavimo, napišemo, kar je treba... medtem ko gospa pregleduje prijavnico, jaz skočim še kopirat indeks. ki je zunaj stavbe v kleti. pridem nazaj. "Lepo. Tole, Polonca, morate nesti v referat, indeks pa nazaj na anglistiko." Vse ji oprostim, ker je moja bodoča mami...

6. iz pritličja v 5. nadstropje. vmes poflirtam še z delavci, ki bodo po šihtu gotovo šli na festival ljubljana :) številka 44. čakam... čakam... pri 43. mi pristopi zelo lepa gospodična. kot shakira je. "Ali imaš ti števiilko? Koliko pa imaš? Primerjajva. Jaz imam 25, ker sem bila ćže prej tu, potem sem pa odšla." Ah če je pa tko, pol pa že. Mislila sem si pa: " You don't even know the meaning of the word I'm sorry..."
Prišla sem na vrsto. Hotela oddat prijavnico. NOT! Ja, tole pa ne bo šlo. Morate mi prinest indeks zraven. Pa zakaj? Pa zato, (ker ga snočkaj ni bilo, najbrž). moramo mi to vse pregledat.
"Gospa, pa dejte no. Jest sem že tokrat bla kle dons..." "Ja, to je tko." "Pa dejte se mal organizirat." "Veste kaj, ..." Pol je kar utihnila, čeprav sem pričakovala hud rafal ob nepokorščini.

7. iz 5. v pritličje. v tajništvo, ki še vedno ni v funkciji. vzamem indeks, ker je bejba ravno na telefonu. s kančkom očesa zaznam kriljenje z rokami, pa pospešim korak.

8. iz pritličja v 5. številka 64. čakam in polglasno prepevam: "Nesretnik sam..." Dočakam. Gospe sta kar dve zdaj. Samo zame. Pogledata prvo stran, pa zadnjo stran. In zapreta indeks. Posvetujeta se in ugotovita, da sploh ne smem oddati prijavnice in ne delati izpitov, dokler prošnaj ne bo rešena. ne bo šlo. meni so dovolili na oddelkih, pa še zadnjič neka druga referatnica. kokokooookokooko...

kompromis: v začetku avgusta lahko pokličem na faks, če lahko opravljam izpite. ko bom prišla, moram indeks prinesti s seboj. no, ta bo itak tam. ker ga moram seveda nesti še enkrat nazaj v pritličje. in roza mapico lahko do avgusta pospravim.

9. iz 5.nadstropja bv pritličje. oddam indeks in gledam blazno grdo. trajnica mi nič ne reče. ni v funkciji.

10. prehodim že 500m in sem skoraj doma, ko ugotovim, da imam avto blizu rimskega zidu.

11. zdaj sem doma. in se lahko učim, praskam po riti do avgusta. računam, koliko višinskih metrov je to bilo. ne vem, kolk je visok ff.

4 komentarji:

polonastrit pravi ...

joj, pa ti si res en bogi revček.

polonastrit pravi ...

ma ja, vem, res mi ni lahko. vsi me zafrkavajo. to počno.

:-) pravi ...

dej, dej! ena kondicijska tura več! ;-) (vsaj ne sopihaš po Golovcu tko kt jest, k se me v dolino sliš...)

gospa z referata pravi ...

tkole vam bom povedala - včasih je bilo nevzdržno. NE-VZDRŽ-NO!! KAj vse se pričakuje od nas. Saj mam samo dve roke! Odkar imam prozak, je svet lepši, belina pa še bolj bela.