areareareparlareareare

parabola

parabolare fabulare

gospodova beseda parola parole palabra

govoriti parlare hablar falar

....

a kaj je hotel nepesnik s tem povedati?

da je en čist navaden pizdunački bloger, ki samo gobezda...

niti ne v božjo mater.

ona je že polna.

sam vase.

agibej

pride dan, ko že zjutraj veš.



veš, da ga boš zvečer lahko opisal samo z jebiga.



jebiga.



in ga odpisal brez slabe vesti.

če bi hotu v temle trenutku dokazat,

da je svet ploščat,

bi bilo to lažje kot reči temu dnevu karkol drugza kot jebiga.

odpihni prah s čela

tole

je samo

zato,

da gre

tista rit

čimprej

iz vidnega polja.

rumene novice:

danes je striti dobil pohvalo.

zapiskala je, ko je najmanj pričakoval,

potem ko se je že dolgo časa kremžil.

tako dolgo, da se je ža prah na robovih čelnih in medočesnih gub nabiral v plasteh.

od starejše plasti na dnu do mlajše na vrhu.

čas starejše lahko natančno določimo - 8:48.
čas mlajše tudi - 15:04.

zadnji vhod

tole mi je bilo poslano danes...

vhod na sejem KARIERA baje.

verjetno tudi izhod.

v obeh primerih eno sranje.

ps: otroci pejte stran, v dnevni sobi je tomindžeri.

ko ti pamet spet odpove

no, spet je moj zapis spodbudila kameleonka, njenga pa nekdo drug. ki btw ne loči uveljavlja od ne uveljavlja.

KAVA... NATAKARJI. vsi neki pizdularijo čez natakarje.

imam avtobiografsko izkušnjo z druge strani šanka. tam, kjer je blagajna. in omara za led.

ja, bila sem točajka.

takrat se mi je to zdela pametna karierna poteza glede na to, da smo doma finančno tonili.

no, pa sej tonemo že 20 let. je globoko morje tam pod pwaninami.

bila točajka v lokalu, ki ni bil ne pajzl ne slaščičarna ampak nekaj vmes.
med tednom pajzl, za vikend je kamniški živelj hodil tja na sadne kupe, ledene kave, banane split in vso to špeharijo ...

bil je navzven to precej drugo-do-tretjerazreden lokal.
ampak, pozor. samo na zunaj. notri so veljala pravila, kot bi jih napisala Jane Austen v sodelovanju z Emilom Zolajem. če jih ne spoštuješ, pride H. Poirot.

bili sta dve varianti: A) prazen lokal
B) polnopoln lokal + mize zunaj polne

klientela: mizarji. mizarji in njihove žene. mizarji in njihove žene in otroci. mizarji in njihova družba, ki gre skupaj v nedeljo k maši. avtobusarji. avtobusarji in... isto kot prej. obrtniki. isto kot prej. avtomehaniki. isto kot prej.

malo o pravilih.
vsaka pijača ima svoje pravilo. najhujši je grog.

ne. hujše je 5 grogov in 2 kuhana vina in 5 ledenih kav. in poln lokal. in en striti.

z eno ploščato gwavo in dvema rokama.

1. črn KOFE mora biti obrnjen tako, da lahko gost z desno roko prime skodelico, ne da bi mu bilo treba obračati vsega naokrog. na nasprotni strani in ne na 90 stopinj mora biti cukr in sicer dve vrečki le-tega. na espressu smetana bež barve, ki se v koncentričnih krogih menjava z malo manj bež barvo. če espreso ni tak, ga fukn v korito. potem pomij cel stroj za delanje kofeta, ker odsotnost belobež smetane pomeni, da je avtomat nekje zabasan. in ne more funkcionirat.

2. KAPUČINO mora imeti vsaj 1,5 cm pene. pena se naredi iz mlačnega mleka. če je pene manj, fukn kofe v korito. jovo na novo. po vsakem kapučino pomij cevko za paro, ker .... ne vem zakaj.
na peno je treba nasuti malo kakava, ampak ne preveč. če ima gost navado piti kapučin brez kakava, moraš ti to vedeti from day one forth. drugače se lepo opraviči in fukn kapučin u korit.

3. KAVA S SMETANO. smetane kolikor je možno. s tem da smetana ne sme privreti na površje ob robovih skodelce. potem je vse umazano. za to obstaja posebna tehnika navijanja smetane na vroč kofe, ki jo je treba obvladat. huda kunšt.

sam še ena cvetka. opozarjam, da je bilo pravilo za vsako pijačo.

4. GROG. en cuker, pol od 0.03 ruma in pol od o.03 hruškovega likerja. malo vode. segreješ, da se cuker hitro stopi. potem daš noter tri kosme cimeta, tri žbice nevemčesa, eno tanko limonino rezino, ki ne sme biti ne stara ne zelena, ravnopravšnja. vodo do vrha. še enkrat segreješ. ne toliko da zavre, bohnedej, ampak ćisto malo manj. in pazi, da ne poliješ. če poliješ, fukn v korito in jovo na novo.

5. pravila so zelo zanimiva in kompleksna tudi za kuhano vino, konjake, čaje, ledene kave, banane split... sam se mi ne da več

predstavljaj si lepo pomladno nedeljo.

otroci bi sladoled. vsak si trikrat premisli katero kepico. mama bi kapučino z ne prevročim mlekom in malo smetane in jagodnim in čokoladnim prelivom. babi bi grog, ker jo že cel dan neki zebe. njeni dve prijateljici tudi. dedek bi sadno kupo brez odvečne tekočine, ker se mu potem peha. in ne toliko smetane kot zadnč. pa hitro, ker se mudi. ata bo pivo. (hvalabogu za ata).

to družino pomnoži z 10.

razumem točaje in točajke.

barve besed

bela bela bela bela bela

črna črna črna črna črna

rumena rumena rumena rumena rumena

neki kle ne štima. črna ni črna ampak je bela. noče bit črna.

sej pravim, te besede so mal čudne.

BESEDEBESEDEBESEDE

meni so besede blazno všeč.

ker imajo moč ali pa so povsem brezpredmetne:
al me boš vzela za moža, mickla? JA.
ali jutri bo? ja.

no, tako mam tud z besedami neke prigode.
dostikrat kej prevajam.
recimo tako, čeprav dostikrat je relativno.
odvisno s kom se primerjam.
če se z nikomer, prevajam dostikrat.

in v marsikateri od dostikratih situacijah človek ne ve, kaj bi naredu.

kaj storiti, striti? kaj storiti striti?

1. človek kot smo mi oziroma nas 16, najprej malo gledamo v strop.
2. se znesemo nad internetom in presurfamo vse googlove zadetke, dokler prstki ne morejo več do tipk, ker se iz njih kadi gostljat blagordeč dim neopojnega vonja in rit je podplat in podplat je ploščat.
3. potem smo ogorčeni nad lastno nerazgledanostjo. pogledamo v ogledalo in vidimo, da imamo najbolj ploščato glavo in ne samo podplat, kar je znak, da ... kar ni dober znak.
4. potem žolčarimo nad revščino, ki že dvesto let vladuje v dvojezičnih slovarjih slovenske proizvodnje
5. potem se spravimo na blog, kjer spustimo še malo žolča in krvi
6. gremo spat brez povštra.

drugi dan ali tretji dan pozabimo na trakuljasto neimenovanko, od katere je odvisno veliko.

od katere je odvisno marsikaj od dostikrat.

nato se zgodijo spodaj naštete stvari.
pri tem je treba upoštevati odnos ALI ALI ALI.
torej ne vedno vse. in sploh ne naenkrat:


1. čez en teden sem na obisku. prižgana je tulivizija. igra eden od tujih programov.
in kar naenkrat zaslišim THE BESEDO. kar prirola se iz škatle, čisto naga je.
zame. pomenljiv nasmeh.



2. vozim se iz službe. no, dostikrat 'se stojim' iz službe in želva bi me kamot prehitela.
ona iz onega paradoksa.
služba je fajn beseda z glagolom imeti. zanikan glagol imeti v sedanjiku plus služba ni dobro...

(imeti služba vs ne imeti služba)

gledam v reklamni pano, medtem misli sedejo na veter asociacij klikliklik. in je tam.
sedi in pije pivo po slamci. in je vsa zadeta. boli jo, ker ve, da pridem ponjo jaz. THE BESEDA. pomenljiv nasmeh.



3. berem knjigo. tako lepo po vrsti kot so hiše v trsti.
spet je tam. kar tam je, črna na beli podlagi. obkrožena je z drugimi, ki so enake velikosti kot sama. a vseeno seka ven iz beločrne zmede. in govori neko svojo zgodbo, ki je v bistvu moja zgodba izpred nekaj dni. iskrica. pomenljiv nasmeh.

devetkrat kakorkoli

1. kaktusi so se preselili nazaj v hišo.
2. zjutraj me pod tušem zebe, zvečer pa še bolj.
3. prsti po tipkovnici ne stepdensajo več.
4. so postali okorni, podobni otrdelim svaljkom čevapčičaste debeline.
5. isto bi lahko rekla za ostale dele telesa, izpustiti bi morala tipkovnico in čevapčičasto debelino.
6. na obrazu imam kurjo polt.
7. na avtu je odsotnost zadnjega brisalca vedno bolj moteča.
8. ponoči navlečem dvoje nogavic v primeru, da sta obe pri roki.
9. kakorkoli.

stroke in stroke

nekako takole sem včer po radiji slišala govort podobnika starejšega a nič pametnejšega:

(...) blablaflaflafla.... bomo s pomočjo stroke, poudarjam, stroke, stopili skupaj in (...)

1. a se je bal, da bi kdokaj pričakoval od njega, samega ministera za okolje in prostor?
2. jest nisem. pa vi?
3. on si res zasluži en stroke on the back. poudarjam, gentle stroke on the back.

tko, zdej grem klesat splav. da spizdim...

zaviralna tekočina

danes sem za tri kilometre po ljubljani porabila eno uro.

z avtom seveda.

to se mi je zgodilo že večkrat, ko je padal dež ali sneg.

sneg je gostejši od dežja, se nabira na cestišču. avtočki so zato počasnješi.

orajt.

razumem, ampak ne čist ornk.

da pa se slovenci ne znajdemo v dežju, je pa alarmantno...

ne rečem seveda, da bi se mi to danes zgodilo v železnikih ali nekje v selški dolini. ne.

v ljubljani, v sami presvetli prestolnici.

po radiji je blo, da je bil v železnikih(nisem ziher) odpovedan državniški obisk. zaradi dežja.

pa me spet zanima.

zakaj mamo pa štiriinosemdeset pa pol državnih helikopterjev, letal in tega sranja?

a so vsi v pralnicah, al kaj?

če je državni obisk, je državni obisk.

škoda je velika:

sem prepričana, da je bila vsaj polovica prebivalstva včeri pr frizerju, da se je speklo milijon in še mal peciva, tort, in ostalega osladnega drobirja, da so se janezi in jožeti in franciji včeraj po dolgem času izvenrutinsko skopali na ponedeljek, da je bil vsaj enkrat konzultiran slovenski pravopis, da so nekateri dobili nove tagmašne oblekce.

pa kaj čmo.

kmečka opravila

...oziroma kmetske slike, bi rekel janko.

o košnji in travi in vonju trave je pisal spletnidnevnikar sosed.

osredotočil se je na vonj pokošene trave.

ne, jest se ne bom, da me ne bo kdo kregal ;)

danes sem bila spet priča utrinku iz družinskega življenja. včasih se res zdi, kot da živim na koledarju od karitasa...

no, foter in sin ali hči (nevem, je bila samo zvočna slika. otroček pa še ni bil v fazi, ko se spol loči:)) sta kosila travo.

kosila sta s kosilnico, ki jo mora seveda imet vsak taprav desc.

otroček je držal za krmilo, za njim pa ata, ki je zadevo mel pod kontrolo.

otroček tega ni tolk vedu. šlo je počasi, ampak otroček se je imel superfajn, ker se je kar smejal. in je bil ohkako ponosen, da s Fotrom kosi travo. oziroma da Foter z njim kosi travo...

da je otroček v bistvu tisti, ki je tanarbolj koristen:

služi malico zase in za Fotra.

potem jo bo skupaj s sodelavcem z užitkom snedel. seveda šele, ko jo bo zaslužil. po pomembnem sobotnem opravilu.

in res, foter je kar naenkrat reku:

"Jest samo usmerjam, a ne?"

a) eni fotri bi otročka posadili v kletko poleg travnika,

z diarejo besed pospremili svoj performans,

na koncu pa mu,

ponosni na potne srage med obrvmi in pod pajsko, dejali,

da bo to lahko otroček počel šele, ko bo zrasel.

ko bo imel velikega lulčka ali velike joškle.

b) naš foter bi recimo pokosu travnik in mi otročki bi gledali, kako on to dela.

potem bi šli na drug travnik in bi mi poskušali kosit. itak ne bi znali.

on bi parkrat reku:

"porkaputana, to je pa zato, ker me niste gledal!!!"

pol bi šli v tišini na savinjski želodec, kruh in srbsko salato.

brez sira, to je za ta fine.

izginotje

izginil za vedno. hudo mi je...

ravnokar sem bila v kuhinji, kjer sem jedla.

kar včasih počnem.

no, pa me je vleklo v sobno kraljestvo in sem si vzela kruha za dva grižljaja.

enega sem pojedla putujući,

drugega sem odložila,

dokler nisem pospravila perila,

ki sem ga oprala.

tudi to včasih počnem.

cunje zložim in razmišljam, zakaj imajo ljudje likalnike. to je še bolj brezvezna naprava kot krtača za čiščenje čevljev.

tega nikoli ne počnem. niti likanja niti čiščenja čevljev.

no,

potem se spomnim na drugi grižljaj kruheka.

problem: NI GA. SPLOH GA NI.

vse sem preiskala, majkemi. naj me koklja brcne če ne in nisem ga pojedla!

ga bom pa ZAGotovo čez pol leta med radiatorjem in mizo našla. samo da nau zraven kakega glodalca.

drugače se mi čudne stvari ne dogajajo samo s kruhom.

v prvem planu pride še labello.

teh mam najmanj 20, sam nobenega pr rokici. kar izginejo.

in se spet najdejo čez par dni, tednov ali mesecev.

druga stvar so nogavice.

to je itak zakleto. če sta že dve na kupu, potem gotovo nista od istega para.

tretja stvar je, hmmm. če dobr premislim je tretja stvar kar vse.

upam, da je sledljivost malce boljša.

p o r o z n o s t

zdele mam glavo mal porozno.

zjutraj se sprašujem, zakaj tolk o košarki po radiju govorijo...

poroznost možganov nas je doletela že večkrat. preveč zračnih mehurčkov v neki snovi. neki tagza. pol so kle še mehurčki. to nas pripelje do novega leta.

moram povedat eno prigodo.
... o tem, do kakega sklepa smo enkrat pršli na veliki pwanini, ko smo proslavljali novo leto. bil je drugi ali tretji januar, pili smo mleko z rumom in šnopcom na vinovi osnovi. sorte vina se ne spomnim, ampak verjetno se ni najbolj ujela s tunami in majonezo in kruhom brez rukole. to smo zaužili pred, med ali po vinu. ne vem več točno, ker je bil sneg :)))

f hlavnem, bili smo modri, modrovali smo do vijoličnosti.

sama sem spesnila odo pire krompirju z gobicami, samo le-ta se je pozabila, zapisati je pa ni hotel nihče. papir je bil samo za podkurit.

modrost je bila tale:

BL SMO PJAN, BL SMO PJAN.

(stopnjevalno priredje)

pa nej ji kdo oporeka.

no takle mamo. sam zdej se moram lepo obnašat, ker mam novo službo.
sem že ta drug dan u bularjih prmarširala... :) čist res

čist u redu.

ura je 17:43.

šele zdaj vidim, da sije sonce.

tudi ok.

mohant

spet je čas za šalekaperukavice.

hec je v tem, da oni mislijo resno.

verjetno je kej poststrukturalističnodadaističnega s primesjo subjektivističnega relativizma v tem sloganu bohinjskih sirarjev.

... pa če kdo od sirnih dečkov ali deklic to bere (ja veš da:)), jih lepo prosim, naj mi pojasni, v čem je keč. fora. karkol. vzamem vse takoj nazaj, kar sem hudega storila.

evo bohinjski slogan za promocijo mohanta ( boh. skuta):

»Samo eden je mohant- Bohinj!«

...zdej, jest res ne vem. meni RESNIČNO ni jasno. pomoje se mal hecajo.

al je kej v besedi mohant, kar je isto kot bohinj? ne vem.

štiri točke

na današnjem dnevnem redu so štiri točke. vsaka od štirih je ena sama, ena sama je mama:

1.FUZBALFOTER:

vsak, ki rata foter, rata obenem tudi dober fuzbaler. sem vidla danes.

foter ma tolk pojma o ofsajdu kot jest. ne ve točno, kaj je razlika med desnim krilom in vratarjem. žogo podaja s konicami prstkov. sinku pa razlagat in se dret in krilit in ga bodrit "dobra sine...!", ko da ma za sabo najmanj pet italijanskih klubov. sine mu verjame, kdo nebi...

2. VIC: meni najboljši vic vseh časov je smešen res samo meni. tk da vemo pr čem smo..., gre pa takole:

Je Janez reku, da bo šu u kamnk, pol pa sploh ni šu.

(no, mal je preteklo časa, ker se smejim ko pečeno pile..:))

nekoč se je nanj smejala tudi moja prijateljica bina.

...ko pa se vic udejanji, pa ni nč smešen. prov nč. namreč:

striti je reku, da bo šu u šoping, pol pa sploh ni šu.

zakaj ni smešen?

medtem ko je pri janezku lahko milijon razlogov za negretje v kamnk in so vsaj trije izmed teh lahko smešni, obstaja pri stritiju samo eden. in ta je v današnjem svetu bl žalostno dejstvo kot ne. ker je takorekoč pogoj eksistence.

in pridemo v lahnem drncu do tretje in četrte točke današnjega dnevnega reda:

3. striti sovraži šoping.

4. striti zelozelonajbolj sovraži šoping.

slive in češplje

medtem ko se ukvarjam s kuharsko knjigo, se včasih prav fajn nasmejim.
recimo izkoščičene slive sem prevedla stoned plums.

ka me briga, pa nej se bere kot pesmica.

za forfelce pa nekak ne vem, če v angleščini sploh fizično obstajajo kot realija (bi rekla prof. t.m.) :)
ka me briga.

pa kaj je šmentana razlika med slivami in češpljami? avtor ju navaja kot dve različni stvari.

polnoč med kovinami

kaj ma človk na konc od kuharskih knjig?
en sam drek.

čak mal

kaj človeka po mojem najbolj ubija?

čakanje. sama sem sposobna takrat početi samo to.

čakati z vso dušo in telesom.

hitrost in moč in fizika

sou. hir aj go. ivn if ajm far from biink magnifiko.

danes bom mal razlagalna. sem že dva dni tko razpoložena.

včeraj mi je neki gospod srednjih let razlagal in krilil in bil sploh ves navdušen nad tole stvarco. na koncu sem bla tud jast, ki mi v kajaku ni najbolj važna hitrost, ampak smer. ta nekako noče biti na gliho, ampak me neki drka levodesno. rezultat so žulji na palcu in razpoloženje, kot ga vidite na slikici, na katero je blo že kar nekaj kritik...

nekoč ko bom velika in bogata, hitra ko joli na dopinku in stabilna ko martin strel v kletki, bom kupila foilkayak. mišljen je za mirno vodo, torej jezera in morja zjutraj. tud na bazenu gre verjetno. velikem bazenu brez kupaća. ni še naprodaj, bo pa letos.

ma to ti je noro, samo poglejmo si slikice, ki jih bom komentirao sproti:

kola zgleda. če dobr pogledate, fantič glisira. tko mal nad vodo je. MEDŽIK? no, FIZIKS.

KAKO sploh, faknšit? pri počasnem veslanju zgleda tkole. btw, tisto spodaj so foils.
potem zaštartaš. na fulgas, da ti mišice rastejo u božjomater po moji teoriji. jest še ne znam. bodi pozoren na prednji del, ki je rahlo privzdignjen... le kaj še pride??!! excited? ;)

kruzing spid, pravjo. no ja, mal si že dvignjen, tko da verjetno že fejst švicaš.


no, in kle šibaš ko hudič, komi smo te na čarunalnik spravl. počutiš se ko supermen ali lara žmoht. al pa vsaj lepa brena. vmes NIMAŠ časa, da si popraviš frizuro. srček verjetno bije tikataka. topspid. repek je čst tumač dvignjen. fijuuuuu...


to je pa graf hitrosti. modra črta prikazuje hitrost v odvisnosti od moči pri navadnem kajaku, ki jih vidimo na vseh triatlonih jeklenih, naprimer.
to pomeni, da se pri neki določeni točki nekako kr ustavi napredovanje hitrosti in ti se ženeš ko budalo, pa nisi nič hitrejši, kot če glumiš gljivu. nakak tako, vam lahko povem iz prve roke.

crvena crta prikazuje hitrost v odvisnosti od moči pri foilkajaku. in vidiga, kolk si tam hitrejši.
največja hitrost je, hmmm pozabio, ampak bom preverla, vprašala vire.
je pa neka zanka. everything comes with a twist... ne gre kola na moč več kot 2000m baje. tko da triatlon jeklenih ob še vedno v znamenju spustov seakayakov in ostalih parnikov.

ps: upam, da večjih budalaštin nism pihnla. razlaga je bla po spominu, brez zapiskov. e, da me sad majka vidi...

in memoriam

"E tu je ena prou žalostna štorja o enmu ka se je klicu..." (I. Mlakar: pepi žbaradorja)

ma ne vem, kako se je klicu,

bil je pa eden najbolj tumpastih al pa vsaj neiznajdljjivih predstavnikov svoje vrste.
no, sej je bla ONA. ekšuali.

je vasovalka in pride na večer. skozi okno. ne rabi lojtre, o ne šeri.

... in je bila zunaj svetla noč in mesec je svetil...

če dolgo izgovarjaš ime marko, jo maš. ampak tisto, kar dobiš, ni njeno ime. je samo ime vrste, neki tagza.

no, da ne bom ne bom dolgovezila (ha...).
čemu sem jo, revico obsodila najbolj razširjene bolezni človeške vrste? esmić ve.

ma, ker me je pičla v podplat. v PODPLAT, človek božji, kje si še to vidu?

...kmetje so se spogledali in so molčali...

pa tam je koža ja najtrša, najbolj neužitna, do krvi pa rabiš tri dni vrtanja. moram še navest, da je bilo takrat poletje, in da površina gole kože bila je ogromna, kanada se skrije.

seveda smo jo pokončali, kajpada. zato ta in memoriam. je pa pustila vtis. to pa ja.

... preko vsega obraza se je zasmejal S. in je veselo mežikal z očmi...

ravna črta

mislim, da v svetu besedil obstaja nekaj, čemur se reče linearizacija.

nič hudega, nič strašnega, vsi to znamo. jaz to ravnokar počnem, gospod, ki na deutsche dokukanal ravnokar neki hudega razlaga, pa tud.
vsakič, ko se spraviš kej povedat, moraš linearizirat. dejstva iz zunajbesedlinega sveta prevest na svoje besedilo.
to se lahko naredi samo tako, da besede postavljaš eno za drugo... pa ne kar poljubno. v obliki stavklov, po možnosti naj bi bila notri osebna glagolska oblika. ni pa nujno. sam da je smiselno.

lepo po vrsti, kot so hiše v ...

tud recimo če se je nekaj zgodilo hkrati z nečim drugim, ne moreš drugače, kot da napleteš zadeve eno za drugo. v ravni črti. to je neko osnovno načelo recimo. pustmo stat pesmice in izjeme itd.

ampak jest bi v svoje življenje uvedla l i n e a r i z a c i j o.

tako bi eno za drugim lepo popedenala vse. tud če po napačnem vrstnem redu, pa če bi kej včasih za nazaj kompenzirala.
če je pa treba na več ravneh, kokr kaka pesmca, je pa za stritija totalna jeba.

JEBA vam rečem.

____________________________________________________________________