izginil za vedno. hudo mi je...
ravnokar sem bila v kuhinji, kjer sem jedla.
kar včasih počnem.
no, pa me je vleklo v sobno kraljestvo in sem si vzela kruha za dva grižljaja.
enega sem pojedla putujući,
drugega sem odložila,
dokler nisem pospravila perila,
ki sem ga oprala.
tudi to včasih počnem.
cunje zložim in razmišljam, zakaj imajo ljudje likalnike. to je še bolj brezvezna naprava kot krtača za čiščenje čevljev.
tega nikoli ne počnem. niti likanja niti čiščenja čevljev.
no,
potem se spomnim na drugi grižljaj kruheka.
problem: NI GA. SPLOH GA NI.
vse sem preiskala, majkemi. naj me koklja brcne če ne in nisem ga pojedla!
ga bom pa ZAGotovo čez pol leta med radiatorjem in mizo našla. samo da nau zraven kakega glodalca.
drugače se mi čudne stvari ne dogajajo samo s kruhom.
v prvem planu pride še labello.
teh mam najmanj 20, sam nobenega pr rokici. kar izginejo.
in se spet najdejo čez par dni, tednov ali mesecev.
druga stvar so nogavice.
to je itak zakleto. če sta že dve na kupu, potem gotovo nista od istega para.
tretja stvar je, hmmm. če dobr premislim je tretja stvar kar vse.
upam, da je sledljivost malce boljša.
2 komentarja:
hm..mogoće si pa sam eno nogavico kupla.
kruh ti je pa verjetno kaktus požru...je tako žejn da se mu že blede.
ne, ker nogavice kupujem v pakelcih dvakratdva.
kaktus v družbi še enega kaktusa zadovoljno čmuri na zunanji strani okenske police. in upa, da ne bo vetra. v tem primeru ga odnese direkt v pritličje.
Objavite komentar