Ta teden sem se izobraževala. ne sprašuj iz česa. povem samo, da zdaj vem, da knjigo lahko obdelamo na 1000x(najmanj8) načinov in da so ljudje, ki to z ljubeznijo in vnemo počnejo.
no, jaz ne toliko.
po celodnevnem sedenju in ukazovanju računalniku ter škiljenju proti predavatelju in rotenju, naj za božjo voljo neha govorit v latovščini, sem se seveda odločila, da grem na kratek sprehodič. da je to nuja za rebalans.
in sem šla na naravoslovno učno pot. ta me je pripeljala na piramido, ki se dviga nad mestom. tja vodi talno osvetljena pot, ki se vije med vinogradi nevemkatere trte. ob njej je zid iz najstarejšega gradbenega elementa - naravnega kamna. notri ni nobene fuge, malte, kamni so samo naloženi in tako živijo in se premikajo skupaj s hribom, njegovim nabrekanjem in upadanjem.
ta naravni zid je tudi življenjsko okolje nekim kuščarjem zelene barve. zdaj tudi vem, da imamo v Sloveniji 21 vrst plazilcev in da so prav vse ogrožene. vinogradi imajo idelano lego, saj so obrnjeni proti jugu, nagnjeni pa mestoma tudi 55 stopinj. kolk je to, vem iz prekladanja svoje osebe po snežnih kuclih slovenije - uglavnem, to je za smučat težko, če je trdo - recimo kačji jezik nekje v martuljkovi skupini ima 50, pa sem skor dušo izgubila od strahote...(distrakcija) torej - naklon je kar velik.
malo pod vrhom se obregneš ob hrastov gozd. hrast je tak tipičen slovenc, zvit in trdoživ in kumrn in starikav. tudi v pesmah slovenceljne primerjajo z njim, samo da tam pravijo tem lastnostim klenost. vsaj mislim da. zdaj recimo vem, da obstajata hrast dob in hrast gruden/greden(ma ne spomnim). eden je poletni drugi pa zimski. njegov les je dober predvsem za sode in ladje. pa še kaj.
Piramida je bila najprej grad. baje iz rimskih časov. ker je bilo težko prit do njega (pazi - naklon), je bil dober za obrambo tudi, na primer pred turki in verjetno še kakimi plemeni izrazitih nosov. potem je bil podrt, na njegovem mestu so sčasoma zgradili piramido (tudi avtohtona slovenska vrstA :)), pa so tudi to podrli. potem je bil cigumigu z lastniki in danes je tam kapelica svete marije (al kaj, ne vem več).
gorgrede sem srečala srno in mamo, ki mi je rekla da imam mlado telo in naj obrnem, ker je gor nek fant. hmmm.
seveda nisem obrnila, ampak sem naravoslovno učno pot nadaljevala. najprej po travniku, potem pa v gozd - bukov. tam so bile tudi table, na katerih je najverjetneje kaj pisalo, ampak ne vem kaj. bila je namreč tema, ura je bila 5.
seveda nisem obrnila. med tavanjem sem se naučila, da so tudi tam že prestavili uro in da je ponoči v gozdu res temno. še posebej, če ga ne poznaš. in sem prišla po določeni časovni distanci ven iz šume. pri nekem ribniku, kjer se je spet videlo marsikaj. tam so opisovali netopirje in njihovo veliko slušno sposobnost -eho.... (nekaj).
potem pa v mestni park, pa v pekarno po nekaj dobrega, na kofe in v hotel. noge so bile ožuljene, ker je sprehodek trajal 2h in ne pol, kot sem zastavila. obuta sem bila v bulerje, ki so zdaj čisto umazani. nekajkrat sem zarila v povsem slovensko blato, pomešano z listjem.
ti bulerji so moje edino aktivno službeno obuvalo. drugo vse leži v omari in joče.
ključno vprašanje pa se glasi:
v katerem mestu sem bila?
odgovore pošljite na Zavod za varstvo službenih čevljev, mokronog 23.
nagrada:
izobraževanje, na katerem lahko sediš poleg mene in mojih velikih 15. ti so na levi.
obetamo si navala 10 million hits and overload of webpage, tako kot se je zgodilo europeani.
(vir: 
