Moč treh surovih krompirjev

Torej namen je bil, da se malo prečistim. Ob koncu leta se to res spodobi, tako pravijo vsi strokovnjaki in jedvastrokovnjaki; in še posebej čiščenje priporočajo ob koncu tako posračkanega leta, kot je bilo 2012 zame.

No, pred kakim mesecem dni sem obiskala ljubo prijateljico in mi je samo na hitro omenila kuro s sokom surovega krompirja. Ta ideja se je očitno enemu od mojih 16-ih zdela prekrasna, saj se mi je prva prikradla v misli, in to še preden sem izvedla desant na google, da si kaj prečiščevalnega preberem in zapišem in izvedem. Ker je bilo pograbiti lastno misel privlačneje kot klikati, je odločitev padla, še preden je številka 11 izrekla: "Striti, ma que te sta pasando?"

Alora smo se šli sočenje: trije surovi in lepi(!) krompirji, sokovnik in jaz. To fazo smo suvereno obvladali in hitro prešli na drugo, v kateri je šlo predvsem za pitje kakih 2 dcl soka.

Tretja, četrta, peta in morda še več teh faz je bilo skorajda identičnih. Imele so svojo podstat - v približno dveh urah po fazi dve se je v moj neprečiščeni telešček prikradla velika temperatura. Taka, res velika in debela - okoli 40 stopinj. Sledilo je potenje in slabost. Bila je to neverjetna slabost,  ki bi jo dovolj pompozno lahko napovedal samo pokojni Trontelj in s katero se lahko kosam z vsemi mornarji začetniki, ki naivno na svoji prvi plovbi posežejo po pečenih piškah, majonezi, ostrigah in vse to potem dodobra zalivajo s prežvečeno rumkolo.

Slabost se je v telesu nabreknila, nato pa z vso silo razbesnela v smeri od želodca proti ustni odprtini. Telo je seveda kar samo poletelo - podobno kot un, ki je v risankah govoril: "Kidaj nalijevo!", proti straniščni školjki. In tam ostalo do bonace. Bonaca je bila več kot petkrat lažna, kakopak(!), tako da sem zadnji polet proti WC školjki opravila res betežno in z nobenim velikim zanosom.

Po tem zadnjem izletu mi je mrak padel na oči in na razrvano sceno. Med spanjem pravičnega se je začel reset - treba je bilo skupaj sestaviti vseh 16 osebnosti, ki so jih trije krompirji razturili in pognali v bogve katere luknje telesa in duha. Zato je moral trajati. In je.

Ko smo se zbudili, smo se počutili res prečiščene, temperatura je šla pa-pa, nisem pa sigurna, da bi to kuro še komu kdaj priporočala.

(vir: 63angel.blogspot.com)

In kje je bil kiks? V detajlu seveda. Sok surovega krompirja je treba precediti skozi gazo. Večkrat, ker ne smeš popiti tistega škroba. Razen če ti je do tega, da DJ Umek obišče tvoj želodec.

Božično (s)prehajanje

(vir: myspace.com)

Včeraj sem šla na svoj zdaj že redni večerni sprehod, ki so mi ga dohtarji kot hrbteničarki naložili. Ker nisem samo hrbteničarka, ampak tudi kolenčarka, morajo biti površine, kjer lahko delam svoje sprehodavske podvige, ravne.

Ravne so tudi ulice v mestu, kjer živim. In tako lepo hodim sem in tja, roke mi plapolajo, poskušam biti ravna, kar se le da, ker so mi diagnosticirali, da preveč gravitiram na desno. Na desno, jast, si morš mislit.

Kakor koli, drobim na božični večer po asfaltu, diši po fenu, pa dohitim dva ležerna mulca. Ocenila sem, da sta bila stara od 17-20 let.

Nismo bili dolgo skupaj, po 43 sekundah sem ju prehitela, ker pač zmorem. Yes, I can!
Njun dialog vsebinsko ni bil bogvekaj, se mi je pa potem zdel blazno smešen.

Šlo je pa takole:
A: "Ej mudel, jst se sploh več ne spomnem,  kwa smo se učer pogovarjal."
B: "Ej stari, jest tud ne, majkemi."
(smeh stirnjanja)
A: "Mudel, a smo se pol kej zmenil za dons?"
A in B istočasno prasneta v smeh. Strinjanja, itak, mudel.

No, in tako si predstavljam, se dan po seji Državnega zbora pogovarjajo tudi naši poslanci. In se smejem ko pečena piška. Pol me pa mal stisne. Banda hudičeva.

priznam

morda tipično za ženske, kaj pa vem, a neverjetno me moti, da ob tem absolutnem počitku in knedlanju od kavča do postelje počasi, a vztrajno pridobivam na teži. obraz je vedno bolj okrogel in maščobne blazinice vznikajo vsepovsod. od zabuhlih ličk, preko podbradka, podramenskih zaves, trebušnih mišelink, ritne mogočnosti, stegen, ki neusmiljeno lezeta eno proti drugemu ... mišic se sploh ne vidi več pod zaplatami ocvirkastih plasti.
nečimrno, plehko, vse to vem, a tovrstne rasti ne prenašam najbolje. lahko bi celo rekli, da je ne prenašam. sicer ne jem veliko več kot prej, a človek ima pač veeeliko več časa jesti, ko miruje. sama imam tudi povečan apetit takrat, ko ne migam.
pijem tudi alkohol, ker mi lajša bolečino. doslej sem stolkla enega jägermajstra, eno buteljko belega vina in tudi vodka gre proti koncu. vse to pijem zvečer, in to skupaj s tabletami. zdravo, modro, smiselno? niti ne, ampak me trenutno to ne sploh zanima.
da vsak dan dodam še kak kristalček soli na rano, prebiram razne fitnes strani, ki so polne sloganov ala Work. Sweat. Achieve. / Pain is weakness/fat leaving your body. / Turn intentions into actions. ...
In čakam. Vmes me kdo spomni, da je veliko v glavi. Ja, ampak ogrooomno se je tega sranja nabralo zdaj tudi na mojem telesu.
Tako, zdaj pa grem nazaj na kavč. Nasmejana, pokončna in ugotavljam, da sta bili ključni besedi tega zapisa veliko in več.

In če se ne objemaš?

Danes sem prebrala tale citat, menda od Coelha:

"Objem pomeni: ti nisi grožnja zame. Ne bojim se tvoje bližine, lahko se sprostim, se počutim kot doma, počutim se varnega in razumljenega. Izročilo pravi, da vselej, kadar koga iskreno in ljubeče objamemo, pridobimo dan življenja."

Oh, I'm so dead.

Črno-bela za spomin

(vir: en forum)

Utrujena sem. Od bolečine in enoličnosti in ležanja na trebuhu. Vsak dan popoldne se bolečina stopnjuje in okoli 19. ure doseže vrhunec. Takrat jokam. In potem imam zabuhle oči. Razen, ko sem pri tem ali onem specialistu. Takrat sem, kakor pravijo anamneze, kognitivno urejena in pri preiskavi sodelujem. Sem tudi eufazična, kar koli že to pomeni. Kognitivno urejena sem tudi, ko se pogovarjam z materjo in drugimi bližnjimi po telefonu.

Bojim pa se, da mi bodo popokale kapilare, ko se naslednjič srečam s svojo osebno zdravnico. Študiram, v katero koleno naj jo brcnem. Najbrž bo ostalo pri razmišljanju. Konec koncev mi bo potem nakopala še par obiskov uradnih oseb na domu, kartoteko in kakega specialista za betico. In tudi ni dobro, da se človek na začetku kariere takole zakolje z napadom na zdravnika ;-).

Ne predstavljam si, kako ljudje živijo s kako kronično boleznijo. In pri tem obdržijo nasmeh na obrazu. Če doleti mene, ne vem, kako bom uskladila tisto, kar hočem s tistim, kar lahko.

In jaz hočem obdržati nasmeh, vsaj tisti okoli oči, ker bi si rada pridelala smejalne gube. Potem se bom fotografirala v črnem puliju in črnih hlačah in rdečih bulerjih. V eni roki bom držala kozarec limoninega žganja, ohlajenega tako močno, da bo kot olje. Za drugo roko še ne vem. Morda bo knjiga, morda bo čik. Ziher ne bo roka koga drugega. Lasje bodo sivi in kratki. Zelo kratki. In skozi  šik očala s podolgovatimi črnimi okvirji se bodo smejale oči. Usta naj delajo, kar hočejo.
Fotka bo seveda črno-bela. Samo oči bodo ostale modrosive. In bolečine ne bo nikjer.

Take sanje sanjam poleti leta 2012.

ignorant

(vir: sungazing.com)

ok.

Are we having fun yet?

(ardmorehouse.blogspot.com)

Vdih.
Danes sem šla na priporočilo nadomestnega zdravnika do ginekologinje - ker mu ni jasno, od kod bolečine v križnem delu, če mi vse ostalo dela. Morda pa je kaj na rodilih narobe.
Seveda sem odvihrala tja in dobila najhujši zmenek, kar jih lahko ženska doživi, že danes. Takoj, čez eno uro. In jaz reeeeees ne maram teh pregledov. Ziher nisem edina.
No, ugotovila mi je cisto na desnem jajčniku. Možno je, da mi ta pritiska v ledveni del križa preko tkiva. In tudi ta mora seveda kujprec preč. Tako da jutri spet odhajam v belo Ljubljano, da se naročim na operacijo. Jupiii.
Ali pa naj raje morda pokličem gospoda bioenergetika, ki zdaj zasluženo leži na morju in papca ribice, da me ozdravi z zamahom roke po zraku? Bom zmožna prenesti ta val energije?
Skratka, tale blog je ratal ena sama vizita.si. Komaj čakam na zdravi post :-).
Izdih.
Vdih.

škrlatno

(vir: eat.drink.play)

Also ... meanwhile ... Pregledali so mi kri, naročila sem se pri fiziatru, ortopedu in našla sem enega Filipinca. Ta me je dodobra premečkal in zlomil in stiskal in vlil vero v to, da se bo stvar popravila. Prve tri obiske se je stanje izboljševalo, tip res ogromno ve o anatomiji, zagrabi bolečino za roge in jo vleče, poriva, nariva in stiska. Tudi pri prehrani mi je pomagal, počutim se dobro, začela sem sočiti zelenjavo in sadje, tako da imam ogromno energije. Ki pa je nažalost nimam kam usmerit, ker bolečina še kar vztraja. Prasica je zadnje dva dni dobila še večji zagon. Tako da sem pač šla danes do svoje zdravnice po bolniško, ker tisto krivenčenje na stolu ni bilo za nikamor. Pa saj človek ne more delat, ko mu nad ritjo utripa. Tud delat se ne more, da dela.

Zdravnice ni, ker je na dopustu, pa mi ni bilo nič žal, ker me je že dvakrat odpravila s škatlo naklofenov in opazko, naj ne paničarim. Vzel me je nekdo drug. Prijazne oči, topel glas. Kul.
Glas se mi je malo krivil, ker sem bila na robu joka. A po prvem mojem stavku in mahanju, kje da me boli, je zgodba dobila nov obrat.

"Kaj pa je to, kaj pa imate tole?", kazal je na znamenje oz. izrastek na hrbtišču desne roke. Kaj pa vem, od kdaj to imam. Dolgo, kakih 5 let gotovo, vendar sem mislila, da je strdek krvi. In pač ignorirala. Ne vem, ali iz strahu ali iz malomarnosti. Zdaj je res začel rasti, tako da me je že vsak spraševal po njem.

V eni minuti se je pogovor pletel samo še o znamenju. Zmeril ga je, načečkal nekaj na napotnico in me napodil na dermatološko ... Pa sem šla z velikimi očmi in v njih vprašaji, ker je rekel, da je nuuuujno. To je na napotnici številka 1 v desnem predelu na sredini. NUJNO.

Pa sem torej šla. Na dermatološki sem dolgo čakala in se premetavala ob pogledu na plakat, kjer je bil slikan izrastek, zelo podoben mojemu, med kategorijo "znamenj, na katera moramo biti pozorni." Strah je prilezel izza vogla. Risal čudne slike v glavah. Vsi tam smo  se spogledovali nekoliko zmedeno in kimali v podporo. Večina žensk. Čakali smo dolgo, tako da sem zamenjala milijon položajev, da si omilim oglašanje križa. Med drugim z glavo med noge. Tam spodaj sem zagledala napis na škripajočih klopeh: ODPISANO. Kako pomenljivo.

Zdravnica je bila mlada, poleg nje pa specializantka iz tujine. S kukalom se je naslonila na nepridiprava na roki in mi potihem razodela, da gre za sum malignega melanoma in da je to treba spremljati, izrezati, analizirati izrezek in še in še in še ...

Za trenutek je vse obnemelo. Samo pot sem čutila in moje oči so morale ratat kot une od Matere Terezije, ker sta me obe naenkrat potrepljali, da naj ne skrbim. OK, pa ne bom. Po izrezu, so mi zabičali, moram histogram (nekaj takega) izrastka poslati njej, da preuči. Vmes človeka prešine, da bi malo pokurčil čez zdravstvo v lepi naši, samo si raje tiho, ker ima zdravnica lep in prijazen obraz.

Z enko odkljukano napotnico sem torej letela na polikliniko.
"Ja, pod nujno ste, gospa. Vas bo zdravnik kar danes pogledal."
Pa spet čakanje v hodniku, ki se zdi kot klavnica. Ljudje niso ljudje. Kirurg je prišel, se predstavil, pogledal izrastek, zdrdral nekaj v diktafon in rekel, da me bodo še danes dali pod nož.
"Ker je kar NUJNO veste, s tem se ni za hecat."

In potem spet po uri in pol čakanja na vegastih klopeh in s klimo naperjeno direkt v rebra, sem šla v operacijsko sobo, kjer mi je mlad plastični kirurg naredil ekscizijo kožne spremembe. V 15 minutah. Ni bolelo in tudi zdaj, 9 ur po posegu, ne boli.

Sem se pa odločila, da to ni noben melanom in če že je, je benigen. Celo tako benigen, da bo za na križ namazat in me bo pozdravil. Tako. Drugač je mal pretežko razmišljat zdaj o tem, ko je čas dopustov.

Vmes sem pomislila, le kak šus mora biti moja osebna zdravnica, ki me je v dveh mesecih zdajle videla 4krat in ni naredila nič? Velik. Še večji pa jaz, ki sem škrlatno znamenje ignorirala tako dolgo. Jebiga, vse je za nekaj dobro.

Tercialka

Torej, ko rentgen ne pokaže nič, ko tablete več ne primejo, učinki gnetenja popustijo in bolečina ne gre na olimpijado, se zdi človeku, kot sem, pametno, da gre do še kakega drugega mehanika. Tokrat do bioterapevta. Priporočil mi ga je znanec. V resnici sem imela povsem drugačno idejo, kako bo to zgledalo. Predstavljala sem si, da se bo pogovarjal z mano, da bova našla krče v glavi in jih skupaj odvozlala. Domov bom odšla prečiščena in čakre se bodo vse vrtele, kamor se morajo. Pa sem vse zabrkljala.
Naročena sem bila ob šestih. Vstopila sem v kvadraten prostor z močno klimo, eno mizo s kratkohlačim, lepo porjavelim receptorjem in zelenimi in črnimi stoli ob rob bele stene. Na njih so sedeli ljudje. Pet žensk in en moški. Moški je bil na sredi sobe, sedel je na enem stolu, na drugem je imel noge. Poleg njega je z rokami po zraku mlatil bioterapevt, ki je imel v ušesu bluetooth. No, vsaj tako je zgledalo.
Na stenah so visele diplome. Na vseh je bila zelena roka in zdravilčevo ime ter nek naziv, ki ga ne razumem popolnoma. Ni važno, najbrž neka nova huda metoda. Obstajajo tudi knjige, pravi receptor, guru je iz Avstralije. Jih lahko naročim.
Receptor me je poslal na zeleni stol. Ko sem sedla, mi je bioterapevt rekel, naj noge odkrižam, roke pa naj bodo tako, da bi "na njih lahko pristal helikopter". Ker sicer energija ne teče, tako, kot bi morala.
Imela sem predsodke, priznam. Nič, sem si rekla, odpri se, ne bodi taka tercialka. Pacient na sredi sobe je imel zateklo nogo. Zatrdil je, da mu terapija pomaga. Da ob vsakem zdravilčevem gibu čuti izmenično mrzloto in toploto in olajšanje.  Ni ga več zategovalo v kožo, copati so mu silili dol, kot bi shujšal v gleženj. Je rekel. Zdravilec mu je na to pristavil, da je simpatična oseba.
Po končani terapiji - ta se konča s frcem prsta v hrbet in tapkom na lasišče - ga je zdravilec poslal na črni stol. Črni stol je za prizemljitev. Če voziš, si sam sebi nevaren še 15 minut po terapiji, mi je potem zašepetala soseda na stolu.
Za njim je prišla na vrsto gospa, ki je prišla na terapijo s svojo hčerjo. Imela je povite noge in po izrazu na obrazu sodeč so jo zelo bolele.
"Jih odvijem, da vidite, kaj imam?"
"Ne," je odvrnil zdravilec, "jaz vse vidim. Jaz vsak dan izvajam terapijo za moje paciente v Oaklandu - vse online, in to - kaj mi torej more en povoj, ena gaza? Nič."
Krasno, sem hotela pomisliti in v bučo so mi silile zlobne in skoraj sarkastične pripombe. Pa niso prevladale, bila sem še vedno odprta. Noge odkrižane. Roke kot pristajališče.
Gibi identični kot pri prejšnjemu pacientu, besede enake ... Pacientka je čutila toploto, zatem olajšanje, pa mrzloto in tudi za njo olajšanje. Na koncu je celo rekla, da bi rada zaplesala. Potem jo je poslal na sprehod do konca kvadratne sobe in nazaj. Noge so jo vseeno bolele. "Super," je rekel in jo frcnil, odtapkal in seansa je bila končana. Gospa se je malo zmedena odpravila na črni stol in se veselila jutrišnjega dne, ko spet pride.
Končno jaz. Odprta, kot sem le zmogla. Zlobe ni bilo zaznati nikjer. Sem jo poslala na mrzlo, tja nekam blizu klimatske naprave.
Mahal je, krožil z rokami okoli riti brez dotika seveda. Pričakovala sem toploto, mrzloto, nato pa olajšanje. Na ples nisem upala.
"Kaj čutiš?"
"Nič."
"Super, tako je super."
Krožil je z rokami okoli križa, nato pa z rokami gibal, kot bi nekaj sejal okoli mene.
"Kaj pa čutiš sedaj?"
"Hm, nič. Še zmeraj boli."
"Super, a vidiš, kako že deluje?"
Potem je krožil okoli mojih stopal, okoli trebuha in čela. Nič nisem čutila, nič. Bolečina je bila tam, kjer je bila ob prihodu.
On je bil očitno zadovoljen. Poslal me je na črn stol za 15 minut, da na cesti zaradi silnih učinkov koga ne ubijem.
Sedela sem tam vljudnostnih 5 minut, plačala in odšla. Ko sem prišla domov, sem se stuširala. Dolgo sem tičala tam, voda je bila vroča. Čutila sem olajšanje.
Tercialka forever, jebat ga.

Testo

Danes me je prvič v štirih mesecih nekdo tako zgnetel, da me je bolečina za 4 ure zapustila.
Ne rabim je nazaj, prasice. Naj ostane, kjer je, naj gre na olimpijado in počne, kar se ji zahoče. Naj se tetovira in pusti dlake ali pa naj se pobrije in žre pomfri brez soli. Samo da ne pride nazaj. Gnetilec mi je med drugim, kot že trije prej, povedal, da se moram sprostit. Da sem zakrčena. Vprašal me je, ali se sploh kdaj smejim. Vprašal me je, na koga sem tako jezna. In česa se tako bojim. V glavi so se začele pojavljati slike, vonji, cmoki v grlu, boleči dialogi in solze v očeh. Pa tisto, ko nekaj manjka v očeh drugega. Neskončen seznam, stari.
Kako naj sprostim zakrčen živec, če ne vem, da je zakrčen in stisnjen in je okoli njega ena sama kepa? Le kje sem odvrgla nasmeh?
Ko bi se vsaj lahko ulegla v polento in zaspala do zime.

Moj Titanik

(vir: siol.net)

Obiskala sem fizioterapevta. Ker me je nesramno nekaj uščipnilo v zgornji konec hrbta. Natančneje v notranjo zgornjo stran lopatice. In ker se je bolečina v preteklem tednu stopnjevala do te mere, da dihat ne morem pravilno, kamoli smejat ali kihat, sem kanila poklicat zdravilca.

Ljubomir po imenu. Majkicu mu :-). Tam sem bila natanko 44 minut.

Takla mamo:

Vneta (in zato boleča) je seveda kita nad lopaticami, a to je samo vrh ledene gore - tisti, ki me je premaknil do ljubomira.

Imam čisto potlačeno hrbtenico, križni predel vretencev je povsem stisnjen. Zaradi prisilne drže na delovnem mestu in nepravilnega sproščanja konstantnega stresa (hribi in metanje svojga telesa po stanovanju - Bodyrock) imam celotno desno stran telesa zategnjeno. Iz križa ven lezejo vse rakovice navzgor in navzdol, nekaj pa sem si jih pridelala kar tako, za poleg.

Zaradi poškodbe vezi na kolenu je atrofirana leva stegenska mišica.  Imam popolnoma otrdel vratni predel in posledično mišice na rokah. In rit tudi. TONUS, my ass :-). 

Spoštovana čreva imam zaradi nepravilne (preveč presne) prehrane napihnjena. Nabrekle imam žleze nad, tako on, spoštovanimi dojkami in ob spoštovanih rodilih. In to v času, ko sem najbolj plodna v življenju menda ni najbolj optimalno.

Jem totalno narobe - bolj presno kot ne. Jem sadje in zelenjavo zvečer, kar zaradi dolgega prebavljanja teh vragov vpliva na jutranjo utrujenost.  Manjka mi železa. Premalo pijem za svoje potrebe.

Slabo vidim in ker seveda ne grem do okulista, s tem še bolj matram oči in bučo ter sem posledično cela še malček bolj zmatrana. 

Ko sem zmatrana, se v resnici ne sprostim pravilno in pametno in trajno. Ker baje sploh ne vem, kaj to je. Sproščam se kot tipični Slovenc. To je po mnenju Ljubomira švicanje in matranje, dokler ne guzneš od endorfinov :-).

Je tudi rekel, da bi se morala na njegovi mizi zjokat. Da se večina tam zjoka. Se jim ne čudim, ker res boli, kot bi te odirali. Ampak meni je bil njegov govor in neskončen cinizem zelo všeč in sem se mu samo smejala. Netipično zame, ker imam nizek prag bolečine. "No, ampak saj se radi mučite," je bil njegov komentar.

Ja, pa vprašal je, kaj je moj poklic, da sem tak invalid. Sem rekla, da rešujem svet. Je odvrnil: "Sama jajca!" :-)

Ljubomir mi je všeč. Ljubomir ni Slovenec, je pa Slovan. Mislim da Slovak.

Nedrugačnost

vir: katemacdowell.com

Sem se malo bolj začela zanimat o svoji družini par generacij nazaj. Ko sem se pomirila po krutem spoznanju, da sem več kot 30 let živela v zmerni do pretežni megli, sem začela kopati dlje.  Zdelo se mi je, da sem odkrila zelo zanimive stvari. Potem sem pomislila še enkrat. 


Če na kratko povzamem, nismo nič kaj dosti drugačni od drugih slovenskih sorodstvenih verig: v družini imam najmanj 4 pijance po vsaki strani, imeli smo vsaj 5 splavov, za katere nihče uradno ni vedel, dota ni bila nikomur pravično razdeljena že vsaj 3 generacije nazaj, imam sorodnike v Ameriki, tretjina bratov in sester je skreganih med seboj, sem potencialna bolnica z rakom ...


Pa vseeno ... neverjetno, kako ljudje oživijo, ko govorijo zgodbe svojega življenja. In kako drugačni so takrat. Kar nekam žametni in mehki postanejo, pogled je topel, besede premišljene a vseeno ne potvorjene. Na trenutke se mi je zdelo, da jih gledam skozi črno-kamero, zvok je postal malce hreščav ... kot na starih ploščah. 


Ko sem starša vprašala, kje in kako in čemu sta se spoznala, sta povedala vsak svojo zgodbo. Ista dejstva, drugačna zgodba. Fascinantno ... 


Še bom spraševala, čeprav se mi zdi, da je včasih meni težje postaviti vprašanje kot pa potem sogovorniku odgovoriti.  Se bojim lastne ranljivosti? Kajpavem. Morda je to moja pot nazaj do njih. Do sebe skozi zgodbe drugih. 

Pomladno prebujenje

(vir: wallpapers.free-review.net)

Danes sem prvič po od 1. decembra 2011 spala 6 ur v kosu in potem še 2 uri popoldne.

Ponoči se nisem prepotila in nisem se zbudila s špikanjem v želodcu.

Na mailu me ni pričakalo 40 hate mailov in 45 I want something ASAP ...

Prebrala sem časopis in noben mi tega ni preprečil.

Pojedla sem kosilo stran od tipkovnice.

V živo sem srečala veverico in legla na travo in ni se mi mudilo.

Življenje se vrača ...

Pomlad.

Opasti nedolžnosti

vir: National Geographic

Prvi januar dvaničdvanajst. Tri in pol popoldne. Vstopi Tjaž, moj prvi nečak. Nisem ga še videla, baje pa ima luknjico v bradi, tako kot sestra.

Nekateri čutijo potrebo, da ga pospremijo v življenje z galonami alkohola, stotriinpetdesetimi smsi in pokanjem v prazno. Zabelijo ga s potico, klobaso in tenstanim krompirjem. Z listkom solate. Drugi dan pa s tenstano bučo in negotovimi spomini na preveč radodarne besede, opolzke objeme, opoteče krike veselosti. Saj je razumljivo, ljudje se v resnici malce bojimo eden drugega in. Morda ne ravno eden drugega, ampak odnosa, ki zraste, zaživi, daje, hkrati pa zateguje, terja. Bemomast, da terja. Ali pa uvene nekje vmes. In to zadnje je zastrašujoče.

Sama se še nisem čisto odločila, kako ga bom pozdravila. Ničesar ne vem o njem. Edino, kar vem, je to, kar mi je nekako povedala nataša: da se je zgodilo tri kile in pol metra čiste nedolžnosti. pol se pa pejd :-).

Za začetek bo dovolj pogled, pomežik, dotik, nasmeh. Ko dobim njegovo zaupanje, mu bom lahko podarila čas. In on meni. S časom in v njem se da početi čudovite stvari. Lahko da bova gledala zemljo, kako diha, lahko da bova ruvala plevel iz babičinega vrta. Lahko da se bova kregala, kdo od naju bo nosil ruzak ali kateri bo prvi odfural v beli pršič. Morda bova skupaj premikala gore, morda pa ne premakneva niti šajtrge.

Bomo videli. Vse je še odprto. Vsekakor se bom potrudila za vsak njegov nasmeh.

Pa "enga sreč'nga pa zdrauga, ejga!"