pomfrit v mont'l pa gasa.

vir: thenurseries.com

prvi november je. sem doma, zagazila sem v zgodovino pornografije, pijem čaj. kokosov. na grob danes ne bom šla. bili pa so časi, ko smo za vse svete obredli vso možno pokojno žlahto, stali na vetru, gledali otožno v popisane marmornate plošče in s sogrobnjaki tekmovali v velikosti ikeban in številu sveč na kvadratni meter. kot vsi. ok, večina. vsaj 67 %.
ampak to je bilo še v redu.
ko sem bila otrok, se je vsako leto za prvi november naša najširša žlahta po mamini strani srečala v savinjski dolini, v gornjem gradu, kjer imajo joškovi gostilno. imenuje se pri jošku. kranjska linija je obsegala dve družini, vse ostalo (kakih petXštiri folka) pa so bili zgornjesavinjčani. mama je sicer savinjsko narečje zamenjala z neke vrste napol gorenjščine, debelega ł in murk pa se do danes ni znebila. te murke so en prvi november povzročile hud razdor v kranjski liniji žlahte. debeli ł mi je šel v puberteti neznansko na jetra. fuł, majkemi.
skratka, vsako leto, en cel dan cirka 30 sorodnikov na kupu. mal skreganih med sabo. če ne skreganih, se je blo pa treba vsaj mal zmrdovat nad likom in življenjem tega ali onega. to je že samo po sebi eksplozivna kombinacija, pol pa pride na sceno še gostilna. in z njo alko bruhalko.
bila sem generacija, ki je za maturitetno čtivo pri slovenščini fasala cankarjevega kurenta. tu je beseda 'tisoč' uporabljena neštetokrat in tale stavek se ponavlja: »tisoč ur bridkosti, le ena ura veselja in še ta je skopo odmerjena!« no, ko sem jo prvič prebrala, me je durhmarš neslo nazaj v prvonovembrske gornjegraške izlete.
vzpostavili smo neke vrste letno rutino.
tja se je kranjsko krilo pripeljalo čez črnivec. zaradi ovinkov gor in dol po prelazu mi je bilo vedno slabo. imeli smo v avtu tudi neko čudno črnobelo karirasto prevleko za sedeže, ki sem jo gledala kot začarana, da mi je bilo še bolj slabo. z glavobolom in plimajočim želodcem smo na štajersko prispeli okoli desetih zjutraj. najprej smo obredli grobove rajnikov in nanje položili tono cvetja in sveč. premerili situacijo levodesno, si izmenjali par resnih pogledov in odšli. vél je mrzel dokostni veter. vsakič. morda je gornji grad na kateri izmed bolj prepišnih leg v sloveniji. ne vem, bojo povedali geografi in vremenarji. mene je samo zeblo zeblo zeblo ko zlodej. to je tudi pregnalo slabost.
potem smo se odpravili k jošku. pozdravili smo vse znane in neznane sorodnike in si obrisali tujo slino in zadah po kavi in kolodontu z obraza.
pozdravni in odzdravni del dneva sta bila med drugim najbolj donosna posla v mojem otroštvu. nič mi ni bilo treba narediti, pa so mi strici in tete in botre in botri tlačili denar v roke, zraven pa šepetali prav na blizu: »na, polonček, od strica lojzeta/od tete slavke/silve/ olge.« to so bili za moje takratne zaloge hudi denarji in starša sta me vedno sumnjičavo gledala potem, ko sem doma štela »prigarano« bogastvo. rekla nista nič, ker sta se pomalem bala, da jima kakšno zakurim nazaj.
v gostilno smo vstopali kot žlahta. torej ne skozi njen uradni vhod, ampak skozi kuhinjo. tam je dišalo po vsem živem, najmočneje sta se vohala koleraba in cvrtje. zadaj za šankom smo stopicali mimo tisočih praznih steklenic, mimo hrupnih hladilnikov, zamaščenih umazanih posod in starikave pomivalke meri, ki smo jo komaj opazili v kupu pleha. no, kadar jo je kak flek prežgane in zlepljene masti ujezil, jo je bilo tudi slišati: »prokleto sranje! tagorte pa tadolte s to coto, ta reč pa neč!«
in pomfrit!! tega sem se tako zelo veselila, da sem na daleč spoznala zvok, ko je kuharica irena, sicer tudi moja teta v tretjem kolenu, v banjo vrelega prevrnila deset kil ravno prav tanko narezanega krompirja. to je bil najboljši pomfrit na svetu. nikoli ga ni zmanjkalo, vse rezine so bile čisto enake in zlatorumene, niti ena ni bila trda, prekuhana, surova ali predebela, kot sem bila vajena od doma. mama in oče sta se  zmrdovala nad tem pomfrijem. da je to neka novotarija, kupljena žagovina brez okusa. meh, za to mi je dol viselo.
medtem smo se posedli v veliko dvorano, okrašeno z lobanjami divjih živali. smo precej plenilska družina – sami lovci, mesarji in učitelji.
juha je bila bolj oranžna kot doma. zaradi kolerabe. nudli so bili tanjši in zato boljši. svinjske pečenke so imele tu enako zanič okus kot na kranjskem, solato si lahko okisal sam (!), orehovo potico pa so posipali z navadnim kristalnim cukrom, tako da je med zobmi še škrtala. doma smo imeli štaubcuker. nikakor ni šlo brez tenstanega krompirja, ki mi ga je mama za protiutež pomfriju – da bi mu pokradla čimveč zemlje - vrgla na krožnik, tudi če ga nisem hotela. v kepicah. bil je dober, za otroški okus malo preveč čebule. riž, tudi v kepicah, je vedno ostajal. ta je bil za kitajce, je govoril stric janek.
otroci smo pili oranžado, ki so ji tam rekli ora in ne stil kot doma. stari so pili neko »žvarovno« od belega vina. samo ena teta je pila rdeče vino. nekateri so ga zmešali v špricer; z radensko oziroma kislo vodo po  njihovo. kakor koli so ji že rekli, ni je bilo dovolj. preden je ura odbila 14.30, so bili že vsi fajhtni. do 15.30 je foter prvič zapel. do 16.30 so se začeli dreti ko živine, od nekod se je prikazal stric joško s harmoniko in vse je postalo čisto preveč podivjano, glasno, stavki niso več imeli nobenega smisla.
otroci smo se pobrali ven, ker smo začeli dobivati mešane občutke. ljudje, ki so bili malo prej neizpodbitne avtoritete, so se zdaj opotekali in trudoma tvorili plastelinaste stavke, kjer pike nisi našel, pa da se jebeš. iz ust jim je smrdelo, gledali so nekam v prazno in bili so potni. do 17. ure so se obvezno skregali. ne vsako leto vsi, par razboritih pa ni nikoli manjkalo. tudi pretep smo imeli, enkrat je lojze odšel v bulah in ostal brez zoba.
spomnim se, da sta se mama in njena sestrična enkrat na smrt sporekli, ker je ena trdila, da je v mladosti ravno v tej gostilniški kuhinji redno kuhala tople kumare (murke), druga pa, da njenih kumar ni nikoli jedla, skratka, da jih ne zna. luda kuća, ti rečem. ta spor je potem trajal še kak mesec, še danes jima toplih kumar ne omenja. si človek ne bi mislil, da je zelenjava lahko taka družinolomilka.
najhuje jih je bilo ob izteku dneva, okoli 19. ure, spraviti domov. takrat smo pobudo prevzeli otroci. ni bilo lahko. kako uro smo težili, da smo jih zvlekli iz prvega nadstropja v pritličje. tam je bilo treba mimo par ovir. šanka, naprimer. to je vzelo dodatno uro. in mimo vseh postaj v kuhinji. čez duri do avtomobilskih vrat. ta smo potem odprli in zaprli še petintridesetkrat, ker je vedno nekdo še nekaj pozabil povedati. ko smo jih končno zvalili v avto, smo bili na varnem.
slabost čez črnivec je bila nazajgrede, tudi če je bil šofer na smrt pijan, prava odrešitev. pijana vožnja takrat še ni bila nič takega.
doma smo se dokaj hitro pobrali spat. no, nekateri so imeli več ovir kot drugi. naslednje jutro je bilo morda za pet minut pri starejših članih družine čutiti nekaj zadrege, potem pa je že kdo zarobantil, da še nisi postlala postelje ali zakaj še nisi šla po drobnjak za juho.
in tako je bilo spet vse ok. naslednji torek sem ob 6.45 nesla denar v šolsko hranilnico.
obleke so mi še kak teden smrdele po gostilniškem cvrtju, potem pa se je vonj porazgubil.

razdelane tri krasne

poleti sem se lotila projekta. ki ga nisem dokončala. nisem prišla do dna, nisem imela dovolj volje, nisem raziskovalni tip. nekaj. ne vem. danes mu tu postavljam piko, ker mi že predolgo razgraja po glavi. mora ven.

skratka. apparatus je letošnjo pomlad gostil glenna fleishmana. ta ima tu na balkanu prijatelja, praktično domorodca. ta mu je povedal, da slovenščina sploh ne pozna kletvic, vulgarnega jezika, opolzkosti. in da si jih zato izposoja iz drugih jezikov, npr. iz nekdanje srbohrvaščine. anže mu je pritrdil in potem je pogovor pač šel drugam. jaz pa ne.

ta odsotnost kletvic mi ni šla iz glave. a slovenščina res nima sočnega asortimana kletvic? ok. ima poskuse, kot so npr. »naj ti krava ohrovt požre«, »tristo kosmatih«, »kristusove gate«, »jasasna«, »orka sveder«, »arduš nahamol« ... ampak. ne samo da teh ne uporabljam, ko sem res jezna, tudi nisem vseh poznala. še najbolj zaživijo v pravljicah. zadnjič sem jih spet srečala v medeni pravljici od makarovičeve. sej so luštne in ne od muh, samo ... niso prav žmohtne. takih praviloma ne nosimo na prsih in hlačnicah, ne lepimo po hladilnikih in ne mažemo z njimi pravljic.

žmohtno kletvico razumem kot nekaj, kar užali tistega, ki mu je namenjena in v zadrego spravi tistega, ki jo izreče. je kot top udarec v čelo in stiskanje jeter, vranice ali kar koli že je tam spodaj. precej fizična stvar. kot bi iz možgana naredila po telesu še en spoznavni krog po vampih. tako jaz to vidim. kaj pa učenjaki menijo o preklinjanju? vohljala sem po različnih virih in medtem  - nekje konec avgusta - seveda izgubila sled za tistim, kar me je pravzaprav zanimalo.

in tu bi se lahko ta zapis končal. ampak ne. ne bom. ne morem. še mora ven.

neslo me je med žaljivke, sovražni govor, še posebej dosti časa sem kampirala na infiltraciji ideologije v slovaropisje. morda zato, ker so slovarji zdaj pri nas nekako aktualna tema, smo ravno dobili dopolnjen sskj.

zadnjič je bil na tv slovenija res zanimiv intervju s profesorjem markom snojem. tudi on se je narahlo dotaknil kletvic, pojasnil, da jih vnašajo tudi v sskj, če se pojavijo v kakem knjižnem besedilu, da pa jim seveda nataknejo oznako vulgarno. ponavadi so te oznake zapisane poševno, okrajšano in  manjše. na voditeljičino vprašanje, ali na konotacijo besed v slovarju kakor koli vpliva politična opredeljenost slovaropiscev, je seveda rekel, da ne. da so oni objektivni. pa niso vedno bili. objektivni, mislim. izvedela sem, da je ponavadi skozi zgodovino nad slovaropisci vedno slonela težka roka cenzure. varuhlje naroda pred težo besed. ta se je skrivala v kleru in drugih na visokih položajih. včasih se je zajedla celo med avtorje slovarjev, tako da še nekega  upora ni moglo biti. tako na primer bernard nežmah v kletvicah in psovkah - ako ni ravno masturbiral s svojo francoščino, starinskimi besedami in tujkami - pove, da je nekje do 17. stoletja iz slovarja izginila beseda jebacha, ki je tistihmal pomenila pogačo. pa tudi botanična in zoološka imena, kot so pizdogriz, pizdohlast, pizdurka, pizdomičje so jo ucvrla ven iz slovarja in besednjaka. oziroma so za cvrtje poskrbeli varuhi.

po drugi svetovni je prevajanje otroške in mladinske literature menda nadzirala neka ideološka komisija (komisija za tisk in agitacijo), ki je v službi pranja narodovega možgana precej posegala v vsebino prevodov. vse, kar je v izvirnikih mejilo na religiozno, duhovno, farško, kar je imelo kakršno koli obredno nianso, se je s prevodom izgubilo ali presnovilo v sprejemljivejšo obliko. nike k. pokorn pravi, da sta celo bambi od disneya in otok zakladov od stevensona bila takrat problematična. dost hardcore, tole. me je precej šokiralo.

zašla sem ubožjomater predaleč, kot vidiš. digresija za crknit.

nazaj na špuro sem se trudoma zvlekla samo zato, da dokončam razgrajanje v glavi.

also.

kako to da angleško »cunt« zlahka navržem brez pomisleka, naglas in ne glede na kontekst, slovensko različico (pizda) pa me precej zabremza, še v besedilu jo ogradim z oklepajem? Jo čutim kot premočno, malo nevarno za vsakdanjo rabo. ne moreš tega kr nekomu rečt, razen ... razen če ti res ni že vsega ohrovta zgrizu.

sem se spomnila potem na marka snoja in si blazno poenostavila stvar: v maternem jeziku pač človek najbrž intuitivno zazna, razume, tipa, okuša in voha oznake tipa vulg., ki so nametane okoli posamezne kletvice v slovarjih. in ker čuti, tudi razume v vseh možnih odtenkih.

del raziskave ...  hud mušni masaker. s spremnim besedilom. 

da bo ta blodnjava od raziskave, kot se šika, je bilo treba tezo, ki je nisem našla, potrditi še z eksperimentom. naturlih. kako torej to izvesti? rešitev mi je serviral snojev marko. na koncu prej omenjenega intervjuja je rekel: »besede živijo v naših glavah. in ne v slovarjih. če jih bomo uporabljali, bodo živele.«

no, in sem si napisala nekaj mrtvih psovk (pizdohlasti, pizdogrizi) in nekaj živih psovk (prasica, pička, kreten) in nekaj tujih psovk (wanker, fucker, fuck you ...) na list papirja. na več listov papirja. potem sem šla pred ogledalo in jih prebrala naglas. pošteno sem se ozmerjala. najbolj sem vranico čutila piskati ob slovenskih živih psovkah. malo manj, pa še vseeno mi ni bilo vseeno, ko sem se zmerjala s pizdohlastom. skorajda nič pa me ni stisnilo, ko sem si zabrusila fuck you, fucker in te fore.

tako da – ja. eksperiment je neovrgljivo dokazal. pika.

del raziskave je prikazan na fotki.  list s psovkami je bil namenjen eksperimentu, zgodil se je hud mušni masaker. s spremnim besedilom.

september. prosojnica. svetobolje.

vir: searchenginejournal.com

v srednji šoli smo pri slovi obravnavali pesmico. poezijo. ne vem več ne avtorja ne naslova ne nič. spomnim pa se prosojnice, s katere smo si v zvezke s trdimi platnicami prepisovali, »kaj je pesnik s tem hotel povedati«.

profesorica je oboževala prosojnice. pomoje je šlo pol šolskega budgeta za te jebene prosojnice. na uro smo jih podesili 5 – 6, razen ko smo pisali esej, test, trepetali pred spraševanjem ali zaključevali ocene.

njen način podajanja snovi je bil ustaljen, stabilen. podoben vlaganju kumaric v bližnji eti. vsak korak premišljen, dodelan, felerlos. rostfraj. pesmico smo najprej prebrali na glas. po tem ko nam je, iskaje prostovoljne bralce literarnih cvetk, zbezala glave izpod klopi. branje naglas v srednji pač ni blo kul. in potem je sledila dirka, boj za preživetje. prepisovanje snovi s prosojnic v zvezke. vmes je profesorica ves čas razlagala, ampak si upam trdit, da je noben mandelc ni poslušal, ker smo se vsi tako zagrizeno borili s prelivanjem znanja prek prosojnic skozi kemike na papir.

bohnedej, da ti kemik neha pisat, da nimaš izpiljene tehnike menjave barv ali da ti celo zmanjka listov v zvezku. madafaka. popušiš. prosojnice so bile pripravljene v obliki alinej. naslov pesmice z rdečo in v caps lock. podnaslov z zeleno. bulleti za alineje s črno. snov in njen balast v oklepajih z modro. podčrtavanje izmenjaje s črno in rdečo. kokr kdaj. prišlo je tudi do obkroževanja, a preredkokrat, da bi kar koli lahko posplošila.

vsebina alinej je bila diareja besednih zvez, strokovnih izrazov, mokrozvenečih samostalnikov. čist preveč samostalnikov. ki so se nekako na poti domov uspeli močno močno zašifrirat. ko si čez par tednov zvezek spet odprl, da bi se kaj naučil, je vse skupaj ličilo na en rahlo spodletel poskus ponavljajočega se barvnega vzorca. pomen je šel pa-pa.
pesniški jezik, vrsta pesmi, časovno krajevni okvir, metaforika, ključni izrazi, celostno zvočenje pesmi, uporabljeni jezik, intertekstualnost, razpoloženje pesmi, zgodovinsko ozadje, pesnikov osebni nazor – vse to se je prepletlo v neotipljivo gmoto khm ... »znanja«. sem se sicer potem vse naučila, razumela pa nič kaj dosti. za to mi je še danes žal. ker poezija je tako zelo otipljiva in pretočna.

no, in če se vrnem nazaj, na to našo pesmico pri slovi. med drugim smo prepisali tudi tole:

svetobolje – občutje - pogled na svet – prešeren – schopenhauer – stritar – romantika - jambski ritem - predstopnja romantike. 

in še kaj. blage veze nisem mela, kaj naj bi to svetobolje bilo. kakšen si, ko si svetoboljen? kaj vidiš? kaj vohaš? kaj okušaš? je dovolj vanilije? imaš mrzle roke?

zakaj hudiča nam recimo niso povedali, da je svetobolje tisto, kar smo čutili 1. septembra, ob začetku srednješolske agonije kontrolk? ena nepopisna, mrzla, sivočrna žalost in brezizhodnost.

Dopolni stavek ...

vir: minimalistica.me

včasih se tudi pogovarjava. trenutno sem malce otožna in si zaželim tolažbe.

A: dej, objem me.
B: [stegne roke in čaka, da pridem] pejd k men.
A: aaah, vse mi gre narobe. sem čist falirana. [čakam, da mi besno kontrira]

13 sekund ...

A: ehm, sem čist falirana, ampak táko ... [čakam, da inženir dopolni stavek z recimo ... te mam (tudi/vseeno) rad / še rajši]
B: ... mam.

skor je šlo skoz :-)

gvišno prepišno

vir: iconfinder.com

včasih se vprašam, ali bom imela vnukom kaj povedat. bom.
in še je tega. ravno zdaj se piše ena zgodba.
taka, aveš, ob kateri ti vsak reče: "vse je za neki dobr!" ali pa "za dežjem vedno posije sonce!" in seveda "ko se ti zaprejo ena vrata, se ti odprejo druga."
ampak hej, jest mam že dost menjavanja vrat in mrzlih kljuk in ostrega prepiha.

Skelet .... skeleče ... skaljeno

Sem zadnjič gledala Dobro uro na TV Slovenija. Vodil jo je Akira Hasegawa. Koncept je tak, da v kaki uri zamenja nekaj gostov, govorijo pa o tematikah, ki naj bi bile blizu mlajši populaciji oz. če niso, naj bi ji to bilo predstavljeno v njihovem jeziku. Ene 3 metre stran od Akija in osrednjih gostov zato posedijo par srednješolcev, »debaterjev«, ki naj se vključujejo v debato. Ko jih taveliki povabijo. Anede. Super koncept. Narekovaji pri debaterjih zato, ker debata se še nikoli, res nikoli ni razvila. Zaradi ... pojma nimam. Imam mnenje, ki je ... slabo.

Ampak danes ne bom o tem.

Govorili so o prijateljih, prijateljstvu, kdo je pravi prijatelj. Med drugim se je pojavilo vprašanje »Kaj pa, če izveš, da tvojega prijatelja/prijateljico partner vara?« Vsi po vrsti so se strinjali, da bi jim pravi prijatelji to povedali. Ker ... tako se pač dela. In če bi kogar koli v naši lepi vprašala, kaj bi storili, sem ziher, da bi jih 93,457 % izstrelilo: »Povedat je treba.«

No, pa lažemo. Lažete. Lažejo.

Po mojih izkušnjah smo tiho kot najgrše in najbolj umazane riti. In prepričana sem, da je ljudi s podobnimi zgodbami ogromno ogromno. Preveč.

Mučno poglavje v mojem življenju.
Tam okoli 18.-ega leta sem bila zaljubljena. Tako zelo. Tako slepo. Težava je bila v tem, da sva v tej zvezi vsak živela svojo zgodbo. Kakor koli. Prevaral me je. Večkrat. Za eno vem zagotovo, za druge ... ne vem. Bolelo je, skelelo je, črvičilo, raztrgalo me je na prafaktorje. In bolelo je dvojno. Da si je gospodič privoščil kak izlet v tuja lovišča, so namreč vedeli domala vsi v moji družbi. Živela sem v majhni vasi in ti ljudje so bili takrat moj svet. Moji ljudje. In nihče ni nič rekel. Nihče.

Ko pride resnica na dan, se počutiš ponižanega, nepomembnega, marionetastega, zadnje sviralo. Ne bom rekla škrlatno oznamčenega. Tista šivanka v kupu sena. To si ti. In kričiš, rjoveš, besniš. Pa jih boli kurac.

Nikoli, nikoli jim tega ne pozabiš.
Vedno, ko se z mislimi slučajno zapelješ rikverc malo preveč, tja, se vate priplazi tista trnava bolečina. Nosiš s seboj, čeprav si fanteta že zdavnaj pozabila.

Tako da ... zelo zelo dvomim v deklarirano iskrenost mladih punc in fantov iz Dobre ure.
Naj jim nekdo pove, da bodo stisnili rep med noge in govorili: "Pa naj se sama zmenita. Ne morem se jaz vmešavat zdaj v to."

Lepo prosim. Ker Slovenceljni se res nikamor nikoli ne vmešavamo. Nikomur ne solimo pameti.
Anedane?

... ji materna

Jaz se z vodo ne mislim več hecat. Zadnjih par let sem imela z njo nekaj usodnih srečanj. Meni se je predstavila kot dama tisočerih obrazov in se za vsako srečanje drugače preoblekla. Da je, lisice, nisem prepoznala.

Leta 2007 se je kot poledenela snežna ploskev znašla pod mojimi lepimi rdečimi krplji in me odnesla 50 metrov nižje v neko grapo pod Mojstrovko. Končala sem v globokem snegu, živa, zdrava, sneg pa se je zagnetel povsod, kamor se ne bi smel. Obilno in mrzlo na pregreto kožo. Pot zdrsa sem si dobro izbrala, manjkalo je par cm, pa bi šlo na skale naglavački.

Sem človek ritualov. Priznam. Vsak dan pred službo potrebujem nekaj pregibvanja udov. Tako sem leta 2008 sem v rahlem drncu po januarsko ledenem jutru zmotila Njeno ledeno bistvo. Bila je tesno zleknjena na asfaltnem klancu. Ne vem, kaj sta počela, a očitno za to nista potrebovala še mene. Vrgla sta me iz ravnotežja, ko me sta me začutila blizu. Pristala sem na desni roki. Ki sem jo seveda zlomila. Malce jebeno je bilo to, da se to ni zgodilo pred hišo. Roko je bilo treba še prinesti domov. In potem zbuditi nekoga, da me odpelje na urgenco. Kjer sem bila prvič pod narkozo. Kar je tudi nekaj, ane.

Sem dala vodnim srečanjem potem nekaj časa mir. Do junija leta 2009, ko me cca. 7 km ni spustila iz svojega objema. Vedno znova me je prevračala na glavo in se nepovabljeno razlivala po mojem besnopaničenm žvotu. Predstavila se je kot Bohinjka, zmenek sva imeli v njeni strugi. Ravno po nekem težkem dežju. Jaz v kajaku, ona nekaj časa pod mano, nekaj časa vsenaokrog mene. Občutek, ko te reka prevrne na glavo in te nosi s seboj, ti pa imaš noge v čolnu, na njem zahaklano špricdeko, škrg še nisi razvil, je podoben ... Ne vem čemu. Popolna panika. Rada bi videla fotko, ko sem se takrat naplavila do površja. Gospa Reka pa nič, je že zbrzela mimo.

Zadnji usodni zmenek. Enkrat aprila leta 2010. Tokrat je legla na Kočno v Kamniških Alpah. Očitno imata nekaj s soncem, je postajala vedno bolj mehka in voljna, ko jo je obliznilo. In spet – kristusove gate - se je striti znašel kot tretji patak v ljubezenskem trikotniku. Med smučanjem po prelepi flanki proti Dolcam sta me imela ga. Snegovna in g. Solence dovolj. Na levem zavoju sta mi zarila levo smučko v sneg, koleno pa je glasno spustilo dušo. To poslednje ljubezensko znamenje nosim še vedno. Koleno noče in noče in noče v redu. Dolgo preboleva vodno fatalkototalko.

Po drugi strani pa sem zadnjič spila kozarec vode. In še danes sem OK

tko za vmes.

tale pikistriti se je zadnjič lotil Komisije za preprečevanje korupcije:

Tule.