smotsi

strašno se bojim zdrsa. da zdrsnem v neznanokam, kjer boli in nikogar ne poznam.

tudi če hodim po ravni podlagi, kjer ne more biti fatalnega zida, razen če ne pribijem s tilnikom direktisimo v kak znak. se bojim ko hudič. sicer se delam taf. glumim.

strah me je. in če je teren rahlo nagnjen in je podlaga zlizana oziroma blizu ledeni, sem en navaden pusi. totalen pusi. diham hitro, sunkovito, ječim in stokam. tudi, evo priznam, kaka kletvica pade. in zdrsi neznanokam, ker nima tapravih podplatov.

v bistvu sem se dobila na laži.
nekaj časa nazaj sem nevemkomu rekla, da mi je vseeno, ča kar crknem.
ja, kar tko pogumno. ko en švarci.
ma kaki crknem, bojim se zdrsa s pločnika.

torej mi ni vseeno.

pa kaj bi pravzaprav rada, smotka?

kabumkabumbakum. fakof.

pok. pok. pok.
bim kabum kabuuum.
jebemjimmater.

tega je kar dosti v tem času. mal razmišljam, zakaj morajo "ljudje" (narekovaji so tam namenoma) stvari, kot so prazniki in to, obeležiti z razfukavanjem ušesnih bobničev in če gre po sreči, še kake roke, noge, jajc.

zdej vem.
to so mali filozofiči in hočejo še praktično probat, če je bil veliki pok res prvi v univerzumu.

tako ustvarjajo in poustvarjajo male počiče in modrujejo.

ker pa so ti mali bogovi očitno tupi ko točak, s svojim razmišljanjem nikamor ne pridejo.

fakići so zanje. za male bogove z ulic.

GASA DO LASA...

zabav je veliko ta teden.
vse so zabavne na svoj način. na uradnih priložnostih sem se zelo trudila biti klepetljiva. ko se mi je zdelo, da ne gre več, sem šla plesat. oziroma hodit po nogah soplesalcev.
in to je bilo zabavno zame...

če je teh zabav v enem tednu preveč, jih nekateri jemljejo za bavbave, toda jaz ne... ;)
jast ponosno nosim okoli 3kg podočnjakov in skisan želodec, pregorela prebavila in utrujene noge. hvala bogu, da obstajajo zeliščne palačinke, da uredijo peristaltiko.

najbolje se držijo nohti na rokah. odpadlo jim je že 41,6 % kristalčkov, kar znese 5 komadov. ker nočem, da zadeva napreduje, sem jih včeraj premazala z novo plastjo laka za nohte.
rezultat je, če ga opazuješ ponoči oziroma pri zatemljeni svetlobi oziroma pijan, izredno všečen.

zabavbava je lahko zabava, če se smejiš ko budala nekomu, ki to res je.

danes grem spet na zabavo.
pojedla sem že 2 lekadola, 2 fidikoencima, dva vitamina in eno Mg tableto šumečko.
ma, tud če tega ne bi napisala.
zdej res vidim, da je skrajni čas za januar.

čigavost

kateri dve vprašanji iz otroških let se mi zdita najbolj zaj.....i?

"koga imaš raje? mamico al očija?"
"od koga si bolj? od mamice al od očija?"

ma "gou strouk jor igou samewer els, sakr"
bi jim zdej rekla. mater jim mater. vsem tistim stricem in tetam.
tega vprašanja sem se zelo bala, nikoli mu pa nisem zares ušla.

zakaj se mi je zdelo tako grozno?
ker sem mislila, da moram odgovorit.
in ne samo to. ker je vprašanje tako postavljeno, da je treba izbirat, sem mislila, da moram še izbirat. ker sm bla pridna punčka. "odgovori, kar te vprašajo, porkaduš."
mozgala sem, mozgala in se zamozgala, potlej sem pa zmeri neki izdavla- tisto pač, kar sem v tistem trenutku čutila. največkrat je bilo merilo to, kdo me je pustil gledat popoldan televizijo, pa kdo mi je kupil milko in hubbabubba. mami al ati od mamija al od atija. jebemti.

ko nisem mela razloga, da bi izločila drugega, sem začela štet, kolikrat sem odgovorila atija in kolikrat mami. in sem balansirala. tko sem mela zmeri alibi, če me kateri od staršev dobi in terja odogvore, zakaj sem bolj od unga ta drugza.

to so cele travme. pol pa mej počitnce pr sorodnikih brez stresa, ne.

najbolj vztrajen s temi vprašanji je bil stric lojze iz vojnika. njega sem se najbolj bala. približal se je s tisto svojo svetlečo roza faco in pinosilvestre polivko na srajci. zobe je imel sicer bele in sijoče, od blizu pa so se vidle majhne razpoke. not je blo kup enga rjavga kamenja.

ko je bil tako na blizu, mi n iblo spasa. vedla sem, da bom spet v dilemi.
na koncu ni nobene poti, vili, jebemti. sam slab zadah in švic.

njemu se je pa fajn zdel, ko je vidu, da ne znam odgovort.

zato obljubljam, častna pionirska (ker med mladince nikol pršla nisem, btw), da ne bom nikoli nobenega otročka vprašala, čigav je bolj ali koga ima bolj rad.

in ti jih tudi ne smeš!
amen.

primo soccorso

mora že bit hudo z mano, oziroma hudo švoh izgledam, ker mi kar povprek ponujajo neke tablete in čudežne zvarke.
na primer:

• persen
• nervit
• immunal
• lekadol + vitamin C
• fidi koencim 10
• centrum vitamine
• unicap M vitamine (...no, te sta mi podarila odhajajoča cimra. rok imajo pretečen, ampak zame so dobri. poleg tega sta za drugega cimra pustila 4 kvadratne plošče iz stiropora 20x20cm. a ne veste zakaj? midva tudi ne..., tretji cimri pa 3/4 litra mleka. ta je pa še dober. naj mi oprostita, ampak res sta smešna:)))
• vse vrste čajev
• štrudl (mati, kdo pa)

zdaj pa grem v 13. stoletje, ko so bejbe še imele balkone. no, vsaj tam v inozemstvu.

pralni stroj in lepi nohti

odpovedal nam je pralni stroj. morali smo kupiti novega in valjda... kdo bo to zrihtal?
najbolj tehnično podkovan član družine nepovezanih.
tega sem se lotio zelo premišljeno in preudarno, ker sem pač vedela, da bom za ta podvig nekako morala v BTC. internet nakupom še ne zaupam. prej sem presurfala vse od gorenja, boscha do bolha.com. prebrala sem tudi nasvete pri kupovanju pralnih strojev. zgledno.
ko sem prišla v trgoino, sme torej točno vedela, kaj hočem, kaetrih razsežnosti, kliko obratov, katerega energijskega obsega, kako velika vrata mora imeti in to.
prodajalec me je bil vesel. najprej je bil malce skeptičen do mene kot osebe ž.spola, odšla pa sem z njegovo telefonsko številko. ;)
kupio. uspeh nepredviden a sladek. zdej ga moramo samo še dostavit do sem, prinest po štengah in učulit pod plinsko peč (ne ni tko grozno kot se bere). že treniram.

potem sem bila jako vesela in sem si kljub švohnatosti ali pa prav zaradi nje rekla,
"pa pejd še v cirty park na manikuro."ali je prav manikira?
in sem šla. tisti otok sredi direndaja je res nekaj posebnega. tam na enem kvadratnem metru delajo 4 ženske, žanskice. imajo kup problemov ena z drugo in nasploh.
ena sinoči ni pomagala pospravit delovnih prostorov(ponavljam - 1m nakvadrat), ker jo je klical d.. druga je svoji tašči dala čisto preveč promocijskih marel, pa je bla kregana od šefice. šefica je stara 7 let manj kot jaz, ima dva otroka. bila sem njena stranka. kaj pa, od šefice.

medtem ko me je obdelovala, sta se zgodili dve katastrofi in je , citiram", skoraj doživela živčnega".

1. pozabla je, da ma otroka še kar v šoli in vrtcu, ura pa je bila 2. dela do 8h. to je rešila suvereno tako, da je poklicala mamico. "živjo mamica(ja, prov tko ji je rekla), kaj delaš?"....

2. jast bi ji skoraj izkrvavela. malo preveč se je zapodila v mojo obnohtno kožico in je kri začela odtekati. bilo je kup neprijetnega stiskanja mezinca, tlačenja gor nekega hudo skelečega razkužila, špricanja z bogve čim, stokanja (z njene strani, jes sem se zabavala ob zgodbici, zakaj ma ona najrajš na kocke narezan ananas) , in tako dalje.
ma me je kar napizdila, kaj se grem s tako občutljivo kožico ob nohtih.
hja, ne vem, sem tako hudo krhko bitje...

ker se mi je smilila, sem ji pustila, da mi je na mezinca razporedila kristalčke. tako milo je prosila. pa okej, kad se troši...

in zdaj imamo pri hiši nov pralni stroj in deset lepih nohtov. eden je malček zgrbančen in krvav, ostali pa lepo po francosko svetleči in roza in tako...

potem sem se iz btc-ja do nas vozila s povprečno hitrostjo 2km/h.

galaksija

eni imajo svojo galaksijo.
men se je pa jogi čist sploščil.
in mi pri nočnem tiščanju fedrov ob rebra nobena galaksija ne pomaga.
prav dol mi visi, če mi nekdo podari galaksijo.

KA KE KI KO KU K!

ko sem bila mlajša, še mlajša kot danes, sem na trenutke težko izgovarjala črko /k/.
ja, /k/ mi sploh ni šel.

zabolelo me je tam na koncu trdega neba, na stiku z mehkim nebom.
imela sem sicer močno voljo in idealne pogoje, da izgovorim ta jebeni /k/, pa tudi zadostno količino zraka, ki bi v rahli eksploziji ob zapori zračnega toka nastala in rodila /k/.
ampak ne.
volja goraldol, napihovanje je rodilo bolečino in neko spakedralo med /k/ in /h/.
nekaj aspiriranegha, bi rekli učeni.

in kaj je pol neredil striti? je obupal nad k-ji?

ma jok. izgovarjala sem jih do konca in naprej.
bolelo je, bogami. počutila sem se, ko da odkrivam nekaj, kar že itak znam. samo na boleč način.

ni mi blo lahko. pa sej to skos trobim. jest niti ne maram, da mi je lahko.

no, kakor koli. zdej z lahkoto izgovarjam /k/.
/k/ je eden mojih najljubših glasov: kakav, kakor koli, ...

/k k k k k k k k k k k k k/.
ha! no probljem, bi rekla tukalica.

tako. toliko danes iz uredništva za brez vez nosti.

angel čuvaj, pa ke si ti, stari

MIKLAVŽ.

ko sem bila majhna, sem vedno na miklavžev večer molila:
...sveti angel varuh moj, bodi vedno ti z menoj, stoj mi noč in dan ob strani, vsega hudega brani me. brani me in vodi me, vekov veke amen.

zmolila sem to najmanj desetkrat, do onemglosti, dokler je šlo. čist v mojem stilu.
angel je bil priden, jest sem se zjutraj vedno zbujala živa in sem ob petih dirkala v kuhno gledat, kaj je angel nafehtal od miklavža. mižečki sem odprla vrata in tipala. bilo je super, banane in milka so dišale še neodprte....


zdej se je angel zapil, gleda v kozarec brez šnopca in na dnu praska po resnici. bi zakričal, pa je izgubil glas na demonstracijah ZSSS.

varne povezave na jetrih

vsakič, ko pridrsam sem gor, moram taužentkat kliknit.

... zapuščate varno ... povezavo. ma boli me, razumeš.

tko kot me boli vedet, zakaj so jetra v romanskih jezikih razvila svoje ime iz besede za figo.

za vse to mi je figo mar.

edino, kar me skrbi in me resnično gane, je, da mi bo zmanjkalo kakava.

jebemti.

naslov manjka

jaz: "... kakor koli. ... da bom v vsakem primeru preživela."
nekdo drug: "kaj pa. sej ti druzga ne preostane."

vdih. izdih. vdih. izdih. kaj že pride pol.
boh ne dej, da pozabim, budalo.
zato sem si zdaj to zabeležila.