tudi če hodim po ravni podlagi, kjer ne more biti fatalnega zida, razen če ne pribijem s tilnikom direktisimo v kak znak. se bojim ko hudič. sicer se delam taf. glumim.
strah me je. in če je teren rahlo nagnjen in je podlaga zlizana oziroma blizu ledeni, sem en navaden pusi. totalen pusi. diham hitro, sunkovito, ječim in stokam. tudi, evo priznam, kaka kletvica pade. in zdrsi neznanokam, ker nima tapravih podplatov.
v bistvu sem se dobila na laži.
nekaj časa nazaj sem nevemkomu rekla, da mi je vseeno, ča kar crknem.
ja, kar tko pogumno. ko en švarci.
ma kaki crknem, bojim se zdrsa s pločnika.
torej mi ni vseeno.
pa kaj bi pravzaprav rada, smotka?
2 komentarja:
je bil en škrat
k je mel ravn podplat.
mu je ful drsel,
toćn takrat k ne bi smel.
je prašla gozna vila, (mjav)
mehka ko svila,
zapela ne grem na kolena,
sm vsa lesena.
krucifiks kaj je zej to,
bom skril strah pod drevo.
naj ga požre korenina,
saj je že celo zimo
laćna ko svina.
na zđrevje..
esmič, ti si car.
Objavite komentar