ko sem bila mlajša, še mlajša kot danes, sem na trenutke težko izgovarjala črko /k/.
ja, /k/ mi sploh ni šel.
zabolelo me je tam na koncu trdega neba, na stiku z mehkim nebom.
imela sem sicer močno voljo in idealne pogoje, da izgovorim ta jebeni /k/, pa tudi zadostno količino zraka, ki bi v rahli eksploziji ob zapori zračnega toka nastala in rodila /k/.
ampak ne.
volja goraldol, napihovanje je rodilo bolečino in neko spakedralo med /k/ in /h/.
nekaj aspiriranegha, bi rekli učeni.
in kaj je pol neredil striti? je obupal nad k-ji?
ma jok. izgovarjala sem jih do konca in naprej.
bolelo je, bogami. počutila sem se, ko da odkrivam nekaj, kar že itak znam. samo na boleč način.
ni mi blo lahko. pa sej to skos trobim. jest niti ne maram, da mi je lahko.
no, kakor koli. zdej z lahkoto izgovarjam /k/.
/k/ je eden mojih najljubših glasov: kakav, kakor koli, ...
/k k k k k k k k k k k k k/.
ha! no probljem, bi rekla tukalica.
tako. toliko danes iz uredništva za brez vez nosti.
Naročite se na:
Objavi komentarje (Atom)
Ni komentarjev:
Objavite komentar