čigavost

kateri dve vprašanji iz otroških let se mi zdita najbolj zaj.....i?

"koga imaš raje? mamico al očija?"
"od koga si bolj? od mamice al od očija?"

ma "gou strouk jor igou samewer els, sakr"
bi jim zdej rekla. mater jim mater. vsem tistim stricem in tetam.
tega vprašanja sem se zelo bala, nikoli mu pa nisem zares ušla.

zakaj se mi je zdelo tako grozno?
ker sem mislila, da moram odgovorit.
in ne samo to. ker je vprašanje tako postavljeno, da je treba izbirat, sem mislila, da moram še izbirat. ker sm bla pridna punčka. "odgovori, kar te vprašajo, porkaduš."
mozgala sem, mozgala in se zamozgala, potlej sem pa zmeri neki izdavla- tisto pač, kar sem v tistem trenutku čutila. največkrat je bilo merilo to, kdo me je pustil gledat popoldan televizijo, pa kdo mi je kupil milko in hubbabubba. mami al ati od mamija al od atija. jebemti.

ko nisem mela razloga, da bi izločila drugega, sem začela štet, kolikrat sem odgovorila atija in kolikrat mami. in sem balansirala. tko sem mela zmeri alibi, če me kateri od staršev dobi in terja odogvore, zakaj sem bolj od unga ta drugza.

to so cele travme. pol pa mej počitnce pr sorodnikih brez stresa, ne.

najbolj vztrajen s temi vprašanji je bil stric lojze iz vojnika. njega sem se najbolj bala. približal se je s tisto svojo svetlečo roza faco in pinosilvestre polivko na srajci. zobe je imel sicer bele in sijoče, od blizu pa so se vidle majhne razpoke. not je blo kup enga rjavga kamenja.

ko je bil tako na blizu, mi n iblo spasa. vedla sem, da bom spet v dilemi.
na koncu ni nobene poti, vili, jebemti. sam slab zadah in švic.

njemu se je pa fajn zdel, ko je vidu, da ne znam odgovort.

zato obljubljam, častna pionirska (ker med mladince nikol pršla nisem, btw), da ne bom nikoli nobenega otročka vprašala, čigav je bolj ali koga ima bolj rad.

in ti jih tudi ne smeš!
amen.