Opozorilo izpred druge svetovne

tale me je našla. tudi nje ne spustim kar tako. bravo Jenny!

OPOZORILO

Ko bom stara, bom nosila vijoličasto
in rdeč klobuk, narobne barve in oblike.

Pokojnino bom zapravila za žganje in poletne rokavice
in satenaste sandale.

Rekla bom, da nimamo za maslo.
Sedla bom na pločnik, ko bom upehana.

V trgovinah bom jedla, kar dajo zastonj,
in sprožala bom alarme.

S palico bom ropotala po ograjah.
To vse na račun resnosti v mladosti.

V copatih bom šla ven, ko bo deževalo,
in rože bom trgala po sosednjih vrtovih.

Naučila se bom pljuvati.

Lahko bom nosila razcapane srajce in se zredila,
pojedla tri kile klobas naenkrat
ali pa cel teden živela od namazanega kruha.

Zbirala bom svinčnike in barvice in podložke za kozarce.
Razporedila jih bom po škatlah.

Za zdaj pa je obleka zato, da nas ščiti pred mokroto.
Plačati moramo stanarino in ne smemo preklinjati v javnosti.

Moramo biti vzor svojim otrokom.
Prijatelje moramo vabiti v goste in brati časopise.

Kaj pa če bi začela že zdaj malo vaditi.
Da tisti, ki me poznajo, ne bojo preveč iz sebe,

ko bom nenadoma stara, oblečena v vijoličasto.

(Jenny Joseph, 1932)

Kaj mi dela Andrej

V avtu imam radijo. In ta radijo je vedno na frekvencah Ra Slo 1 ali pa Vala 202. Na zmerni jakosti.
Zmeraj, ko muziko štima Andrej Karoli, mi začne delat še en zvočnik, ki sicer trmasto molči in se dela, da je mrtev. Spuki. Prijetno spuki. Ne vem, a čem zdej Andreju povedat, šta mi radi? Mislim, zagotovo bi si hotel zapisati v svoj CV, če bi vedel, da nezavedno popravlja zvočnike.
Klicala ga bom v petek, ko izbira Popevko tedna. Ziher bo nadušen.
Naslednjič se javim s slikco mene in Andreja, objemavši zvočnik v mojem francozu.

Kameni spektakel

Koliko časa traja, da ugotoviš, kje je kamnov soft spot? Traja in ko pride trenutek razodetja, skorajda ne veš, da si tam. Ko se zaveš, je že mimo. Tečeš nazaj in mehkobe ni več.
Želim si, da bi imelo moje življenje glasbeno podlago - kot v filmih. Potem bi vedela, kdaj bo kdo skočil izza mračnega kota z naperjenim kalašnikom in kdaj se bom spotaknila na bananinem olupku. In zrenje v oči bi bil spektakel s tisoč besedami.
Tako pa ni in grizljam kamen na kamen. Včasih zgrizem do pogače. Kot je vidno par vrstic višje.

Teden po 15o

Danes sem izrekla neizrekljivo.
Bolelo je in vlaga je bila vsepovsod.

Pa kje si ti, nesreča?

Hej,

kako si kaj? Vidim, da si tu in ker vem, da se dolgo nisva videli/a, ti moram nekaj razložiti.

Se nič ne javim, vem. Me nič ne vidiš, vem. Ljudje me sprašujejo, zakaj se umikam samo še na online. Zakaj se ne dobimo končno na kavi in zakaj jih ne pridem pogledat. Veliko taistih ljudi se je izključilo iz mojega lajfa, ker tega pri meni enostavno ne prenesejo. Saj sem v redu in vse, ampak to, da se kar umaknem, ni sprejemljivo. Eni mi zamerijo, drugim dol visi, tretji bi mi radi s to ali ono žavbico pomagali, četrti imajo družine in se niti nimajo časa ubadati s tem. In peti so tu, business as usual. Teh je tako malo, da komaj prikobacajo na prst ene roke.

Saj po eni strani vse zamerljivčke zastopim, ker prijateljstvo pomeni, da moraš znati tudi kaj dati. Tega najbrž od mene niso dobili v nekem bajnem odmerku. Priznam. Ne vem, če bi me v tem trenutku katera koli oseba na svetu opisala z besedo prijateljica. To je težko sprejeti, še težje napisati semkaj tebi in najtežje prebrati za sabo. Solze mi polzijo po licih. Zdaj je ena kapnila na leseno mizo, z drugimi pa mažem tipkovnico, ker si jih sproti brišem z lic.

Po drugi strani pa mi, po resnici povedano, samost paše. Ne vem, ali je to fair in prav in zdravo. Moti me, da mi stalno nekdo iz nekega kota dopoveduje in vrešči, da moram v družbo. Ne, nič mi ni treba. V družbi ... nisem jaz res jaz. Ne zares. In jaz hočem in moram biti jaz. Prav ničesar v življenju mi ni treba. Ta grduhasta lastnost ne pomeni, da imam kogar koli manj rada ali da z vsemi ne bi rada ostala prijateljica. Ampak preprosto ne gre. Ne gre vedno.

No, in ta opisana našpičena grmada od lastnosti je pri moji trenutni službi tako zelooo moteča :-). Zadnjič sem se tudi ujela pri misli: »Pa kaj hudiča, če se ti enkrat poročiš (saj ne kaže na to, no worries), komu boš rekla, da ti gre za pričo? Koga boš povabila na zadnjo večerjo? Sama boš morala." A je to sploh možno? Mislim, sploh me same ne bi v zakon spustili. Hudiča :-). Šla pa bom na ribo. Ja, gotovo bo riba.

No, smo na vezi,

Striti

še pomnite, tovariši?

čisto vsak se še vsake toliko prikotali v moje sanje:
- eden, ki je posnel dokumentarca
- eden, ki je zmagoval na gorskih kolesarskih tekmah
- eden, ki je visok 2 metra in je imel vzdevek break denser
- eden, ki ni bil nikoli moj, drugi pa nikoli zadosti daleč skočil.
- eden, ki se meče z mont blanka
- eden in edini, ki je v meni videl seksi osebo (tega bi blo dobro še kdaj intervjujat :-))
- eden, ki ima roke do meč in je umetnik. ne vem, kaj umetnikuje.
- eden, ki je bil večno hrepenenje. bil je lep in zdaj je samo še štef.

vsega skupaj za en počen groš, pa tak kraval delajo :-)
nikoli jih ne bom spustila.
nočem.

Ne, kar povej

Kako se javljate na telefon? No, jaz se očitno narobe. Dolgo sem rabila, da sem se tega zavedla. Klicatelja, posebej če je nekdo, ki mi ni zelo npr. kolega s službe, znanec, novinar, poslovni partner ali predsednik države. Človeka kar malo paraliziram za par sekund. Skoraj redno. In, ne, moj glas ni niti v od vilinskega.

Tkole gre telefnongešpreh v prvih minutah:

A: ♪ ♫ ♩ ♬ ♭ ♪ ♫ ♩ ♪ ♫ ♬!

B: Doberdan, prosim?
A: Dober dan /živjo/ pozdravljeni, .../, tukaj Ime /in Primek/ z /Urada predsednika, recimo/. Vas/te motim?
B: Nee, vi/ti kar povej/te.
A: /Tišina: 1, 2, 3, 4 - včasih 5s/
B: /Tišina/
A: Eee, veš /veste, kaj kličem ...
(pol pa steče nekako po propisima)

Ne vem, a jih zmoti to, da takoj zahtevam, da kar preidejo k bistvu. Morda to, da ne pozdravim še enkrat in vprašam, kako so? To je zato, ker (A) me ne zanima ali (B) to vedno vprašam potem, ko se zmeniva bistvo.
Zakajzakajzakaj? V resnici ne vem. Je pa ta tišina postala glasna, madonca. Je čas za prilagoditev? Bomo to rešili? Bomo? Yes, we can!

Kakav mi pa še vedno brezhibno uspe, in case you were wondering.

boš pa mokra

(vir: shanghailist.com)

vsako veliko mesto ima po vsej verjetnosti reko. nekje. najbrž. jo ima? recimo.
zemlja, voda, hrana, obilje, žganci in korenje, pa to. včasih.
zdaj je pa vse skupaj samo ena vena gostljatega kompota. ki odnaša iz nagomazdenega betona in jekla in šminke en kup slabe vesti. ta se naseli v blato, v vodo, v alge, v ribe in kolesa, prazne unione in heinekene, v cize, kondome in občasno avijone in makarone.
in nič ne odnese, vse je tam. samo zdi se, da odteče.
dobra je, lisica narava.
mi pa še zmeraj s krvavim nožem v roki ihtavo kričimo v televizor "wtf, bo spet dež, js mam jutri pomemben sestanek!?! bom mokra!"

neviđeno

(vir: qwickstep.com)

niti ne vem, če sem to svojo skrivno afiniteto (bi rekel gospod novak) tule že razlila in razbila.
kakor koli, čas je.
v meni se stalno nekaj kuha. sem gigantski by-the-book sucker na kuharske oddaje. obožujem vse jamie oliverje in tete z nove zelandije, pa grozne ribe na oko, kuhinjske teroriste iz GB, pa kraške damijane in buržujska ljubljanska zakonca ... vso sočno slovensko in nekaj tuje scene obvladam, njihove stile prepoznam tudi med dnevnikom, če hoćeš. regionalne variante polente in vsepovsodnost koriandra mi ni tuja. vem, da vampi vžgejo samo v Rimu, in še to zato, ker imajo lepo ime. tega je milijon in to mi je strašno fascinantno. oddaje spremljam redno, če le morem. kulinarični fetiš hranim tudi na nemškh TV kanalih, kjer je umetnost hrane hit že več kot deset let.
milijon malih skrivnosti sem že slišala. in jih najbrž 900.000 tudi pozabila. ravno zaradi tega se jih najbrž ne naveličam.
vse to bi moralo biti ljudem, ki me poznajo, vsaj malo zanimivo. ker v resnici je splošno privzeto, da jaz ne znam kuhati. in gospodinja ni prva asociacija, ki se človeku utrne, ko sliši zame. jaz pa vseeno tule s polno zavestjo trdim, da ni res, da ne znam kuhati. le svojega enormnega teoretičnega znanja in potenciala še nisem uspela prenesti v prakso. čuvam potencial, zavaravam konkurenco, kaj ćeš. zvita tica :-). in tudi ta post, roko na srce, ne verjamem, da bo kaj spremenil. moj čas preprosto še ni prišel.
pa da ne bo dvomov o iskrenosti te izpovedi, je tu iz glave jedna od none iz napolija. kdor jo pozna, jo pač pozna. ali pa gleda kuharske oddaje, jebiga:
česen. česen je včasih izredno zajebano lupit, ker so stroki majhni in prsti lepljivi in se tisti mali hudički od lupinic, ki so povrh vsega še v plasteh, nikakor ne ločijo od užitnega dela. porabiš ooogromno časa zanje. no, če se temu hočete izogniti, stroke namočite za kakih 5 minut (ali še manj) v vročo vodo. vse ostalo je poezija.

bučno olje

(to je simbolična fotka, vir: http://pixdaus.com/)

noge me bolijo ko pr norcih. a tale prostor tu in zdaj sem namenila bučam. s pečkami? najbrž, a pečke me ne zanimajo. v naših bežnih srečevanjih nismo prišle do pečka.
torej, portugalska v moji osebi ni sprožila mnogo tega, kar bi poslalo nevronaturkulturšokstrel v možgane, odprlo šlic v predalih za čustvene spomine in mi povzročalo večno portotožje. z izjemo surove moči atlantika, ki se je für fucking immer zarezal vame kot v kakega whitmana, bemosunac :-). morda je omembe vreden še smrad pasjih iztrebkov, ki se je cmaril vsepovsod in povsodvse, še pred oknom, kjer sem spala. še danes ga voham.
no, to ... in ...buče. nešteto buč. velike in male, debele in shirane, sočne in izsušene, gladke in bradavičaste ležijo tam. na poljih buč, na bučnih poljih. zelene in oranžne, rumene in bež, tudi rjave in rdeče. in vse od naštetega. ni enakih, kamoli istih. tudi podobnih ne.
prvič smo se zagledale skozi šipo avtobusa na poti od lizbonskega letališča do mesteca peniche, potem pa čisto vsak dan po dvakrat na poti od bajte do morja. razumele so me.
tista navidez nepremična krasota, ki je izgledala, kot da bo pravkar počila od naravnega in dobrega in ... kajpavem ... sladkega, me je strašno presunila. vsak dan. še danes sem očarana. to zatreskanost bom zadržala zase. ko sem poskusila navdušenje deliti in razložiti, so buče za en dan za kak milimeter upadle in izgubile nekaj barve, majkemi.
sem šoferja surfkombija vprašala, kaj so to za ene buče. kaj z njimi delajo, kam grejo. "to majo za prasce, da jih žrejo." nekdo je takrat dvignil eno od gnilih buč z roba polja in jo spustil na mojo glavo. ampak jih moram it še pogledat. krasne so. in pogrešajo me.

bom fucking dia s portugala

(foto: www.tribu.si featuring moi, on my best surf day)

nikoli si nisem mislila, da si bom želela nazaj z morja domov. no, zdaj si. sem na jebenem portugalskem, kjer se učim jebenega surfanja na deski. vsak dan je mraz, megla in veter. voda ima 19 stopinj. plavati ne moreš, ker se ti valovi - seveda idealno za surfere - ves čas podirajo na glavo in vdirajo v luknje, ki jih imaš ali nimaš. če nimaš, najdejo pot do krvi in mesa. tudi jebeni neopreni ne pomagajo. zeeeebeeeee.
aja, surfanje. to je šport za eksplozivne, močne ljudi. majhne. jaz, on the other hand, sem jebeno švoh, izreeedno neeksplozivna. in vzdržljiva. kar pomaga samo toliko, da lahko tri ure ležim kot knedel na deski in pedlam u božjo mater. in potem nazajgrede na obalo se name podrejo vsi valovi. need i say, da sem najslabši jebeni učenec? no, to je še posebej zajebano, ker te vsi tolažijo. saj bo, to je šport, ki se ga učiš dolgo. jaz pa bi jih vse po redu, ama baš vse, najraje poslala u pičmadrs. tko hudo zajeban pa skakanje na desko ne morebit, bo kdo reku. ja, pa je.
da skleda polna in jeznoritost v razcvetu ves čas, se mi je vnela jebena desna učka in sem morala do dohtarja. naslednji dan sta se mi od tekanja po peščeni plaži (jebeno ogrevanje) vneli še obe tetivi na nogah. tam tik nad petami me boli ko svinja. vsak jebeni korak. seveda smo šli tisti dan, ko je bilo najhuje, na izlet- sajtsiing, pa to. da si kako odpočijemo od surfanja. Sintra je lepo mesto, ni kaj. ima kup nekih palač in muzejev in park. ampak mene boli kurac. prehodili smo jih vseh 545 palač in 8 parkov. kakih 6 ur hoda z zjebanimi tetivami je en kurac od mroža, ki se drajsa 160 km na uro po makadamu. in ima zalimane usta, da ga noben ne sliši, ko stoka.
in vsa sem napihnnjena, ker mi je prebava nehala delati v milanu.
ne vejo, kaj je jeben kofe s smetano.
zatekle so mi noge, roke, obraz. not a pretty sight.
lepe pozdrave s portugalske :)!!

multiple choice

nespodobne misli.
priznam.

izblodenje?

Dober dan, moje ime je jaz jazova in sem izredno konfliktna oseba.

To sem spoznala po treh službah in triintrideseth letih.
Kaj naj zdaj, če imam pa vedno jaz najbolj prav :-)?

ozimnica

ta teden je bil fantastičen. moram zapisat, mi bo prav prišlo, ko bom ujeta med dva ogledala.

briga

končno vidim zeleno vejo.
neskončno ponosna.
nase.
se sprašuješ, pa koga to briga?
kajmebriga, pa ne klikaj sem.

draft

v kopalnici sta dve svetili. eno na stropu in eno na ogledalu. stropna luč je rumena in zadimljena. druga je usmerjena v ogledalo. je jasna, močna in bela. do njiju sem opredeljena. zaradi ogledala, jasno. rumeno sovražim. to, kar vidim, ni tisto, kar želim povedati. izraza ni, meja ni, usta so pepelnata, oči so črne, lasje mrtvi, polt pa gorčično bež. sovražim bež. belo sprejemam. sence na obrazu so velike in barva kože je bela. vidim mozolj, ki je roza in lojnico, ki ni. nos je lisasto rdeč zaradi obsesivnega drgnjenja vanj. ko sem živčna, si drgnem nos. usta so vijolična, na koncih pa se klavrno usločijo. jih nikoli ne odprem, ker se bojim, da ogledalo tega ne bi preneslo.
še čakam na svoj pravi odsev.
trenutno sem najbolj navdušena nad tistim, ko ugasnem luči in ogledalo napaja samo svetloba iz hodnika. takrat sem črnobela krivulja.

še si tu

pekel nima nobene veze z ljudmi okoli mene.
tu je.
ne pustim ga ven.
z leti stene telesa postajajo trdnejše.
hudič je poznamčil vse organe.

ocvirki brez regrata

no, sem tu. zamenjala službo, zato mrk tule. verjetno je vsak prehod težak. moj je seveda bil, ker si ga sama še dodatno zaocvirkam. bo že, samo da ujamem ritem. bolj kot to me pa skrbi moje koleno. ki se je zdaj preselilo v glavo. in tam rovari in vztraja kot jelinčič v parlamentu. tudi domišljija ne dela dlje od pogačice. kriva sem sama, ker ga ne zbrcam ven. regrata pa še nisem jedla letos. samo kup enih ocvirkov.

strateško načrtovanje za telebane

(vir: eu.wiley.com)

... je knjiga, ki je včeraj poskrbela za tisto ekstra nekaj cukra in pelina.

bil je dogodek tiste vrste, ki pri naši osebi povzroči, da se mi navesglas reži večina notranjih organov, tudi onih izvenkoalicijskih. da ne govorim o obraznih mišicah, ki so takrat deležne posebnih lepotilnih krčev - na te zlasti računam, ko bo čas za šarmantno staranje in slikanje z (računam) dvajset vnuki potamalem.

also

• med naloge na trentunem delovnem mestu spadajo tudi knjižničarske prklarije, med drugiim furam recimo medknjižnično izposojo.
• in se je nekdo naših spomnil, da pa nujno potrebuje Strategic Planninng for Dummies (Erica Olsen, Wiley, 2006).
• in pregledujem po COBISS-u, kje to v Sloveniji lahko najdem in si sposodim - potreboval bi jo marsikdo glede na razpuščenost situacije in si mislim, da bo zaprmej na voljo povsod v splošnih knjižnicah in to.
• e jok, napača! Knjige v splošnih knjižnicah (še) nimajo.
  

Je pa na voljo na Ministrstvu za obrambo RS.
:-)
vse jasn.

kako si?

(vir: www.lauriegraham.com)

7773 in 42. vmes pa še ni prehoda.

(vir: www.wikipedia.org)

včasih me je sram. same sebe.

brezdomci/klošarji/kešfehtarji.

srečujem jih vsak dan - po ljubljani se pozimi vedno potikam po dveh nogah. vedno tam, kjer so oni. ker oni so tam, kjer smo vsi. saj bi bili neumni, če ne bi bili. vedno me kakšen ogovori. ponavadi na prehodu za pešče, v podhodih in parkih. še nikoli nisem nobenemu dala ničesar. no, enemu sem ponudila sendvič, ko je prosil za denar, ker je bil lačen. pa ga ni sprejel, se mi priskutil in kolosalno zajebal. tk da smo zdaj vsi na izgubi - oni ne dobijo dinar, mene je pa sram.

gojim torej predsodek. ne verjamem, da bo denar porabil za sendvič. ne verjamem, da ni sposoben najti dela. ne zaupam.

odločitev za brezdomstvo kot izraz uporništva ali eksistencialni krik ne priznavam.

in obenem bi zlezla skozi asfalt preko 7773 ̊ C pod mizo med postane prozorne špagete in školjkine lupine pristaniške družine v šanghaju, ko me predira z očmi in moli roko proti meni in prosi.

kajnajzdaj? 42 je baje odgovor. to si moram enkrat prebrat ...