žawast

žalost, valika žalost me preveva.

moja noga ni dobra sploh. že en teden mirujem, šepam, hladim, ledim, vrtim, raztegujem, svega boga... boli. in pika.

kot mi je v navadi, sem tudi tokrat v konfliktu s svojim telesom. dons sem ga hotla ignorirat. in sem kanila it laufat. "pa bolime, razumeš, ne more bit tko hudo... švohost babja, ne glumi invalida in diži dupe..." nekako tako se mi spodbujamo.
radovale so se vse celice našega žvota.
no, razen iz ene skupine/ločine ni blo čutit nekega zanosa.
tam nad desno peto je ločina imela svoj protest. s plakati, govorniki in parolami. sporočala je nekaj, kar bi brez polivalence lahko razumeli kot NE ZAJEBAVAJ. s klicajem in krvavordečo lobanjo namalano z jub dol barvo.

"ma ko te šlivi, peta jedna."
una teta, ki je ahila v reko pomakala, ji tud ni pripisovala kakega glomaznega pomena.

pa smo šli. po štengah je blo še prilično ok. sem se namenla na Mt.Naked.
"do tja lahko hodim, da se mal ogrejem, pol pa laufat... ko bog."

lalalala....auuu...

ma ja. smo prišla do vznožja hriba, pa še to ne.
tihi vzdihi, nesimpatično gubanje obraza in strupeni pogledi moje osebe so nekaj napovedovali: okoli šestih popoldne je sprehajalka pod golovcem glasno zakričala: "maup....m....pašetapetaje...tidušno!!paglihzdej!!" (sori, pegaz, kvaziupornik je pridrajsal ven...:)))

vrelo je, kipelo, brbotalo, a nič pomagalo. nič nula nada niente garnicht zero...
domov sem šla tako, kot sem se počutla. šepavo.

in zdaj sem žalostna. ko bi vsaj deset ljudi rešilo anketo, da bom bolj vesela. :)