jogi, čaj in katastrofa

pijem čaj brainpower, če kdo ne ve.

in ne dela, porkaduš.

oziroma dela toliko, da mi da moč zlahka najti orientacijsko zelo kompleksno pot do jogija (nta, treba bo novga, pohit!). skoraj brezpotje je to. nbene markacije.

spijem ga ooohrooomno.

na koncu dneva sem ko tonček balonček in moram mal balansirat, da me ne zanese.

pa... zgodila se je katastrofa.

to bom povedala šele sedaj, ker je bil tisto prej uvod, preludij. če bi slovenski jezik poznal ustrezno reliefiranje s pomočjo glagolskih ooblik, bi vam bilo to že takoj jasno. namreč, da najbolj zanimiva stvar šele prihaja. v vas bi bila nekakšna napetost, usmerjenost v naprej, čakali bi na the dogodek. tako pa slovenski jezik ni tako zelo za reliefuranje s pomočjo glagolskih oblik in vam moram kar sama povedat.

boli me desno stopalo. nad peto na zunanji strani je vse otečeno. ne morem laufat.
na kalvariji do štacune me prehitijo vsi prebivalci doma za ostarele.

bi rekla fak of, pa ne bom.

konec the dogodka. godot je tuki.